Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«        Jn 20,26-29

   Apostol Tomaž ni mogel verjeti ostalim apostolom, ki so se že srečali z vstalim Jezusom. Rekel je, da bo verjel le, če se bo lahko dotaknil njegovih ran. Osem dni kasneje, ko se je Jezus zopet prikazal učencem, je Tomaža povabil, naj se s prstom dotakne njegovih ran. Tomaž se je sedaj odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!« Mar nismo skoraj vsi podobni nevernemu Tomažu? Svojo vero povezujemo z laboratorijskim dokazovanjem: hočem videti, se dotakniti, okusiti, ovohati in s številnimi poskusi dokazati, da je neka zadeva resnična. Kar je dokazano, v to ni treba več verjeti. Vera se začne tam, kjer ti odpove tvoj razum, ko obupaš nad svojimi sposobnostmi in lahko zaupaš samo še nekomu, ki je večji in močnejši od tebe. Jezus je močnejši od nas, njegovo vstajenje je največji čudež!

   Nedelja Božjega usmiljenja je tesno povezana s sv. Faustino Kowalsko, poljsko redovnico iz reda Marijinih sester usmiljenja, ki je znana kot "apostolka Božjega usmiljenja". Po njenih besedah ji je Jezus v številnih videnjih naročil, naj svetu sporoči njegovo brezmejno usmiljenje do vseh ljudi – zlasti grešnikov. Jezus ji je rekel: "Želim, da ves svet spozna moje usmiljenje. Želim podariti nepojmljive milosti dušam, ki zaupajo mojemu usmiljenju." Vsi smo grešniki, zato se ne moremo rešiti le v moči svojih dobrih del, ampak moremo računati na Božje usmiljenje, ki nam omogoča odrešenje kljub naši grešnosti.