»Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.«     Lk 15, 21-34

   Jezus nam v priliki o izgubljenem sinu hoče povedati, da je nebeški Oče neskončno dober. Ni pomembno, kako težki so naši grehi; Očetova ljubezen je veliko večja, zato odpušča. Pomembno je, da storimo en zelo pomemben korak. Ta izgubljeni sin se je uvidel, da imajo služabniki njegovega očeta vsega v izobilju, on pa trpi zaradi lakote. Zato se je odločil, da se vrne k očetu in postane njegov služabnik. Pokesal se je svojih slabih dejanj, ko je nespametno zapravil vse, kar mu je dal oče. Takole pravi: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.«

   Ta svetopisemski odlomek nam ponuja globoko sporočilo o Božjem usmiljenju in ljubezni. Izgubljeni sin, ki se kesajoč vrne k očetu, predstavlja vsakega izmed nas, ki se oddaljimo od Boga, a nas On vedno sprejme nazaj z odprtimi rokami. Oče v priliki ne očita, ne kaznuje, ampak takoj izkaže ljubezen, mu povrne dostojanstvo in pripravi praznovanje. To nam razkriva, da pri Bogu ni obsojanja za tistega, ki se skesa – obstaja le odpuščanje, obnova in novo življenje. To je spodbuda, da nikoli ne obupamo nad seboj ali nad drugimi. Bog nas čaka, ne glede na to, kako daleč smo zatavali. Njegova ljubezen ni odvisna od naše popolnosti, temveč od njegove neskončne milosti. Vrnitev k Njemu prinaša veselje – ne le v nebesih, ampak tudi v našem srcu.  (jč)