Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?«

Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«  Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-5.7.10-11

   Ta prizor iz Janezovega evangelija ni le zgodba o usmiljenju, ampak tudi o iskrenem pogledu vase. Pismouki in farizeji so privedli ženo z enim samim ciljem – da bi ujeli Jezusa v past. Niso jih zanimali ne resnica ne pravičnost. Žena je bila zanje le sredstvo. Jezus pa ni sodeloval v njihovem igri. S tihim pisanjem po tleh in z enim stavkom – »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen« – je v središče postavil bistvo: nihče ni brez greha. Ta misel nas vabi k iskrenosti. Kolikokrat hitro obsodimo druge? Kolikokrat pozabimo, da tudi sami padamo, četudi morda drugače? Jezus ni rekel, da greh ni pomemben. Rekel je: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več.« Ne zanikajmo greha – a obsodba ni pot. Pot je spreobrnjenje. Usmiljenje ne pomeni odobravanja zla, ampak vero v možnost nove poti. In prav to je Božja drža do vsakega od nas.

   Jezus ne zapre oči pred grehom, a ne izbere poti obsojanja. Izbere človeka. Ne odobrava njenega dejanja, a v njej vidi več kot njen padec. S tem stavkom ji vrne dostojanstvo, vero, da je sprememba mogoča. Tudi mi pogosto potrebujemo to besedo. Ko se počutimo nevredne, obsojane – od drugih ali samih sebe. Jezus nas ne pusti v pepelu krivde. Dvigne nas in reče: "Pojdi." To je klic k življenju naprej. Ne popolnem, ampak prenovljenem. Ne gre za pozabo preteklosti, ampak za odločitev: da te preteklost ne bo določala. Gospod ne obsoja – On vabi. Vabi k novemu začetku.  (jč)