Jezus razpošlje dvainsedemdeset učencev 
Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite: glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na poti ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, najprej recite: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo tam sin miru, bo vaš mir počival na njem; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ‚Božje kraljestvo se vam je približalo.‘ Kadar koli pa pridete v kako mesto, kjer vas ne sprejmejo, pojdite ven na cesto in recite: ‚Tudi prah, ki se je iz vašega mesta prijel našh nog, otresamo na vas; vendar vedite to, da se je približalo božje kraljestvo.‘ Povem vam, da bo oni dan Sodomi laže kakor temu mestu.
Dvainsedemdeseteri pa so se z veseljem vrnili in pripovedovali: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Videl sem satana, da je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone in na vsakršno sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.«
Rad bi hodil za Jezusom
Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.
Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
Jezus odpusti grešnici, ker ljubi
Prosil pa ga je nekdo izmed farizejev, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sédel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in mu s solzami začela močiti noge; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko pa je farizej, ki ga je bil povabil, to videl, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, nekaj ti imam povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Neki upnik je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si sodil.« In obrnivši se k ženi je Simonu rekel: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, odkar je prišla, ni nehala poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Ženi pa je rekel: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«
Peter izpove vero 
Ko je bil nekoč v molitvi na samem, so bili z njim učenci in povprašal jih je: »Kdo, pravijo množice, da sem?« Oni so odgovorili: »Janez Krstnik; drugi: Elija; drugi pa, da je vstal kateri izmed starih prerokov.« Rekel jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Peter in rekel: »Božji maziljenec.« On pa jim je strogo prepovedal to komu praviti in je povedal: »Sin človekov mora veliko trpeti in biti zavržen po starešinah, velikih duhovnikih in pismoukih in biti umorjen in tretji dan vstati.«
Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil.
Jezus obudi mladeniča v Nainu
Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.