Bratovsko svarilo

    Ako tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si svojega brata pridobil. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.

    Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Mt 18. 15-20

BRATSKO OPOMINJANJE

    Kaj je to? V prvih krščanskih skupnostih je bil to reden način duhovne rasti. Drug drugega so opominjali o napakah in skušali evangeljske vrednote uresničiti v vsakdanjem življenju. Opominjanje pa je vedno povezano s pravo mero ponižnosti, resnično ljubeznijo, obzirnostjo in notranjim sočutjem. Opominjanje, ki ne upošteva spoštovanja, je greh in žalitev bližnjega. Opominjanje predpostavlja obojestransko ponižnost. Kdor hoče biti dober svetovalec, se mora odpreti Bogu, ki ga naredi mehkega in sposobnega, da lahko postane služabnik vseh, posebno tistih, ki so potisnjeni na rob družbe. Gre za preproste stvari in seveda veliko dobre volje, da smo drugim lahko prava opora in ne kamen spotike.

    Prerok Ezekijel (33,7-9) nam prinaša besede Boga: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu!« Vsak človek, ki ga je Stvarnik poklical v življenje, je izbran kot glasnik vesele novice o odrešenju vseh ljudi. Zato nam ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našim bližnjim. Smo namreč bratje in sestre v Kristusu, zato rastemo in se oblikujemo drug ob drugem. Če vemo, da nas Bog potrebuje na tem svetu, se ne smemo izgovarjati s svojo nesposobnostjo in nemočjo. Boga je treba sprejeti za vsakodnevnega spremljevalca in mu popolnoma zaupati, kajti šele obojestransko zaupanje vodi k pravemu miru in zanesljivi hoji proti cilju.

    Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (13,8-10) predstavi jedro postave: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. V tem stavku so povzete vse zapovedi, zato naša dejanja ne smejo nikogar prizadeti. Kdor vidi v zapovedih ljubezen in pot v polnost življenja, se ne sprašuje, koga mora ljubiti. Kdor ima resnično rad samega sebe, tisti priznava svojo krhkost in je hvaležen za vsak kozarec vode, ki ga dobi. Kdor ima rad samega sebe, odkriva bogastvo, ki ga nudijo bližnji brez njegovih zaslug. Zato je njegova ljubezen do bližnjega bolj hvaležnost za vse, kar vsak dan prejema, a se večkrat ne zna zahvaliti.

    Tudi Jezus v evangeliju po Mateju (18,15-20) spregovori o opominjanju. Vsak kristjan je dolžan opomniti brata, če vidi da le-ta ne ravna dobro in pravično. Jezus priporoča, da to storimo v treh korakih, če so potrebni: najprej na štiri oči, rekli bi prijateljski pogovor, da je zadeva neopazna. Če se to ne obnese, to storimo z dvema ali tremi pričami, ki so zanesljive in diskretne, če pa še to ne zaleže, se problem izpostavi cerkveni skupnosti. Pri tem je posebej važno, da ne izpostavljamo grešnika, ampak obsojamo greh, naj si gre za držo ali konkretno dejanje. Do tistega, ki greši, pa moramo kljub vsemu gojiti ljubeč odnos, ki izključuje vsakršno obsojanje, obrekovanje ali sramotenje. Pri opominjanju bodimo v resničnem stiku z Bogom, samo tako bomo lahko dobro izvršili svoje poslanstvo in rešili sebe in bližnjega. Zato nam Jezus toplo priporoča skupno molitev, ki je mnogo bolj učinkovita od osebne molitve, saj je tedaj Jezus med nami ter skupaj z nami moli in prosi Očeta. Za vse to pa je potrebna globoka vera. Vsi dobro vemo, da verovati ni vedno lahko, kajti vera je Božji dar, ne le nekaj našega, s čimer bi mogli ravnati po svoje. Z vero pritrdimo, da sprejmemo Boga in hočemo živeti po njegovih zakonih. Bog nam želi samo dobro, zato nam daje nasvete, kako živeti in ravnati, da nam bo dobro in da po končanem zemeljskem potovanju prispemo v Očetovo hišo. Naj nam Bog pomaga, da bomo do  sester in bratov ljubeči in usmiljeni, da bomo živeli zanje in nam bo mar, kako živijo. Naše srce naj bo vedno odprto za vse, posebej še za tiste, ki nas najbolj potrebujejo, tiste, ki jih svet zavrača in izriva na rob družbe.