Jezus prvič pomnoži kruh
Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil odondod na samoten kraj, sam zase. Toda množice, ki so to zvedele so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih. Ko pa se je zvečerilo, so k njemu stopili učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasi in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Odgovorili so mu: »Tukaj nimamo več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj!« In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; ostanke koscev so nato pobrali, dvanajst polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo kakih pet tisoč mož, brez žená in otrok.
Mt 14,13-21
BOG NAS BOGATO OBDARJA
Kardinal Martini je zapisal: »Evharistija je čudež Božje ljubezni in vstajenjske skrivnosti. Jezus se je dejansko odločil, da ustvari novo zavezo z ljudmi, ko bo na konkreten način ostal z nami in nas bo sprejemal kot otroke ter nas uvajal v veliko skrivnost večnega življenja.« Pravimo, da se resnična ljubezen pokaže takrat, ko je človek v stiski. Zato je hotel Jezus ostati vedno med nami. Hotel je biti navzoč kot dobrota, hotel je biti kot kruh, ki se ga človek nikoli ne naveliča. In kje mi iščemo tolažbo in moč, ko nam je hudo? Marsikdo niti ne pomisli na Boga, ki nam je vedno blizu in komaj čaka, da bi nas sprejel kot izgubljenega sina. Bog ne gleda na naše grehe, ampak mu je hudo, ker ne vidimo, da se lahko slehernega greha osvobodimo, ko pridemo k njemu in ga sprejmemo za svojega učitelja in odrešenika.
»Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti!« nas opominja prerok Izaija (55,1-3). In ima prav: koliko denarja zapravimo za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo, okrog nas pa so ljudje, ki živijo v skrajni revščini, mi pa se ne menimo zanje, še manj smo jim pripravljeni konkretno pomagati. Zato se je treba obrniti na Boga in se povezati z njim, da bo vsaj nekaj njegove ljubezni prešlo na nas in po nas tudi na vse ljudi, ki so žalostni in ubogi. Božja ljubezen namreč ne pozna meja. On je pripravljen razdati vse, kar ima. Zato Gospod vabi k sebi žejne in lačne, naj okusimo njegovo ljubezen, naj prisluhnemo njegovi besedi in bomo začutili polnost svojega življenja. Božja ljubezen je zastonj, zakaj bi trošili denar za različne predmete in stvari, ki so samo nadomestki za ljubezen.
Apostol Pavel v pismu Rimljanom (8,35.37-39) sprašuje: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« Stiska, nadloga, preganjanje, nevarnost? Nobena stiska in nobena oblast nimata moči nad človekovimi sanjami, kajti samo Bog je gospodar življenja, od njega vse prihaja in k njemu se vse vrača. Mi sicer mislimo, da imamo moč, a nas ne bi bilo brez njega, ki nas je ustvaril in nas ima rad še bolj kot mati svojega otroka. Mi smo močni v preizkušnjah, ker nas ima Jezus rad in je z nami tudi takrat, ko so nas vsi drugi zapustili. Zato mu lahko zaupamo in ga sprejmemo za svojega voditelja.
Naša vera ni le lep nauk, ampak predvsem način življenja. Ni dovolj biti kristjan le v besedah, to je treba dokazati s konkretnimi dejanji. Zato so najprej potrebna telesna dela usmiljenja: uboge sprejemati, lačne nasičevati, jetnike obiskati, bolnim streči … Prav o tem nam danes spregovori evangelist Matej (14,13-21). Ljudje so se zasmili Jezusu, zato jih je ozdravljal, učil in tudi nahranil. Jezusu ni bila tuja nobena stiska. Ko so bili ljudje lačni, ker so ga ves dan poslušali, jih je želel nasititi. Dal jim je kruha in rib, ki jih je čudežno pomnožil. Kako? Vzel je pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo k svojemu Očetu, jih blagoslovil ter dal učencem, da so nasitili pet tisoč mož in še veliko število žena in otrok. Kruh, ki ga je razlomil in ga razdelil, je postal simbol njegove ljubezni: on je vedno med nami v tabernaklju in se nam vsak dan razdaja kot kruh močnih za večno življenje. Vse je odvisno od moči naše vere. Včasih naše srce gori za Boga, polno je ljubezni, svetosti, vneme, odločnosti in miru. Toda, komaj odmaknemo pogled od Boga in se zagledamo vase, se te vrline lahko sprevržejo v neko nasprotje ali popačenje. Ljubezen postane sebična, gleda le nase, na svoje zadovoljstvo, navidezna svetost se spremeni v duhovni napuh, vnema se sprevrže v nasilje, zunanja dejavnost použije duha molitve, upanje se spremeni v predrznost. Samo vera nas lahko zavaruje pred tem. Zato prosimo Boga, da nas vodi in usmerja, da bomo imeli pristen odnos do Boga in človeka, da bo naša ljubezen dejavna in predvsem usmiljena, saj bomo le tako našli čas za sočloveka v stiski, mu prisluhnili in mu odprli svoje srce. Postali bomo podobni Bogu. Odkrili bomo smisel svojega življenja in resnično veselje.