Ozdravljenje Kananejkine hčere
    In Jezus je šel od tam in se umaknil v tirske in sidonske kraje. In glej, prišla je žena Kananejka iz tistih krajev in je zavpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Toda ni ji odgovoril besede. In pristopili so njegovi učenci ter ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!« On je odgovoril: »Le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše sem poslan.« Ona pa je prišla in padla predenj, govoreč: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril je: »Ni prav, da bi se kruh vzel otrokom in se vrgel psom.« Ona pa je rekla: »Res je, Gospod, a tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj ji je Jezus rekel: »Žena, velika je tvoja vera; zgôdi se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure.

Mt 15,21-28

ODPRTI ZA BOŽJE DELOVANJE

    Živimo v času, ko se je treba veliko pogovarjati. Demokracija je zašla tudi v naše domove. To pa pomeni, da moramo biti najprej dobri poslušalci. Dialog je zares učinkovit šele tam, kjer ljudje cenijo drug drugega, se poslušajo, si ne skačejo v besede in predvsem spoštujejo svobodo drugega. Kjer je pravi dialog, tam ima tudi Bog svoje mesto. On se veseli naših uspehov in hoče biti zraven v lepih in tudi težkih trenutkih. Pravi kristjan bi se moral odpovedati sleherni ozkosrčnosti, kajti evangelij je vesela novica za vse ljudi dobre volje. Iz Božjega kraljestva ni nihče izključen, ker vsi, ne le izbrani in pravični, potrebujemo odrešenja. Zato odprimo svoja srca njemu, ki nas ljubi in ceni, saj nas je ustvaril zato, da bi bili vedno srečni in zadovoljni.

    Prerok Izaija (56, 1.6-7) je moral izvoljenemu narodu spregovoriti s težkimi besedami: »Pazite na pravico, ravnajte pravično!« Božje zahteve namreč niso lahke, namenjene pa so vsem in Božje hiše so svetišča za molitev in daritev vseh narodov in ljudstev. Pravičnost je neke vrste predpogoj, da se lahko ljudje sprejemamo in razumemo med seboj. Tam, kjer cenimo vsakega človeka, tam je že navzoč Božji blagoslov in pripravljenost vseh, da potrpijo drug z drugim in se trudijo za skupno dobro. Bog ima rad vsakega človeka brez razlike, zato se trudimo, da bi drugi po naši ljubezni in dobroti prepoznali Boga, ki jih ljubi in jih vabi k sebi.

    Apostol Pavel je v pismu Rimljanom (11, 13-15.29-32) gledal na neposlušnost svojih rojakov kot na Božje znamenje: »Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.« Tako je usmiljenje prišlo ne le za Rimljane, ampak tudi za nas, ki smo večkrat daleč od Boga, a nas njegova ljubezen vseeno neskončno privlači in ne izpusti. Bog se nikoli ne kesa in ni mu žal za nobeno stvaritev. Res je, da mnogi Boga zavračajo in bežijo pred njim, to pa ne pomeni, da jih Bog kljub temu ne bi imel rad. On je umrl za vsakega brez razlike, zato je odrešenje odprto za vse ljudi. Sedaj pa smo mi na vrsti, da naredimo prvi in ga povabimo v svojo sredo.

    Evangelist Matej (15, 21-28) nam predstavi zgodbo kananejske žene, ki prosi Jezusa, naj pomaga njeni hčeri, ki jo mučijo hudobni duhovi. Jezus se je zavedal, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Ko pa je opazil, kako hodijo za njim ljudje iz poganskih krajev in ga prosijo za ozdravljenje, ni mogel ostati trd in neizprosen. Vera poganov je bila velikokrat močnejša od vere njegovih rojakov. Kaj bi Jezus rekel o moji veri? Bi ga ganila, da bi se sklonil k meni in rekel: »Pojdi, zgodi se ti, kakor želiš?« Včasih se nam zdi, da kljub temu, da molimo in prosimo, Bog ne odgovarja, kot da nas ne sliši. Vendar Bog nas sliši, vendar ne izpolni vsake naše želje, ker v svoji Božji previdnosti vidi, kaj je za nas dobro, saj nas pozna bolje kot sami sebe. Božji načrti namreč niso naši načrti, zato se moramo vaditi v potrpežljivosti in ne obupati v vsakodnevni molitvi in prošnji k Bogu. Jezus je precej ostro zavrnil kanaansko ženo, a ni obupala ali mu celo zamerila. Strinjala se je z njim in znova prosila, kajti čutila je, da je on tisti, ki more njeno hči rešiti nadloge. Naj bo tudi naša vera tako močna, da nas nič ne bo moglo odvrniti od Boga. Sodobni krščanski mistik Thomas Merton je zapisal: »Drevo daje Bogu slavo s tem, da je drevo. Kajti s tem, da je to, kar Bog hoče, da je, je poslušno njemu.« Bog naj nam pomaga, da bi zmogli vedno bolj postajati to, kar Bog od nas pričakuje in hoče: osebe, ki so ustvarjene po Božji podobi in sličnosti. Trudimo se tudi za medsebojno spoštovanje in trajno ljubezen, ki je vez edinosti. Tako si bomo med seboj pomagali uresničevati načrt, ki ga ima Bog z vsakim izmed nas.