Če hoče kdo priti za menoj

    Od tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in od starešin in velikih duhovnikov in pismoukov veliko trpeti, da mora biti umorjen in tretji dan od mrtvih vstati. Peter pa ga je vzel v stran in mu začel braniti: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in Petru rekel: »Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško.«

    Takrat je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj! Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel. Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo? Prišel bo namreč Sin človekov v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovih delih.

Mt 16,21-27

ZAUPAJMO GOSPODU

    Zakaj danes ni čutiti velikega navdušenja za dosledno hojo za Gospodom? Duhovni poklic zahteva določeno obliko odpovedi in s tem omejevanja človekove svobode. Tisti, ki hoče biti Gospodov, se poda v nekakšno igro na srečo, ko je pripravljen zastaviti vse, kar je in kar ima, da bi dobil vse, kar je Jezus Kristus. In kdo je danes pripravljen zastaviti vse za vero in srečo, ki naj bi jo dosegel v daljni prihodnosti, za katero nima niti pojma, kakšna je v resnici. Jezusovega učenca čaka pot križa, nerazumevanje, zavračanja, molk nezadovoljstva, trpljenje in morda celo mučeništvo. Zato je hoja za Kristusom težka. Če kdo nima dovolj trdne vere in zaupanja v Božjo previdnost, se mu zdi pretežka. Marsikdo pravi, da je vseeno, v katerega boga verjameš, važno je, da živiš po svoji vesti. Glas vesti res premore veliko, vendar ne pove vsega, saj je pri marsikom zastrupljen z miselnostjo tega sveta, ko so mu primešani strast, napuh, samoljubje … Zato je potrebno vsak dan moliti in prositi, da bi imeli dar razločevanja med dobrim in slabim in da bi imeli pogum zastaviti vse, kar smo in kar imamo, za Kristusa.

    Prerok Jeremija (20,7-9) se pritožuje Bogu: »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal.« Gospod je za človeka velik izzivalec, ki postavlja cilje tako visoko, da človeka zapelje, da le-ta zahrepeni po njem in se spusti v tveganje. Tako Gospod, kot tudi hudobni duh, se velikokrat pokažeta kot zapeljivca, ki z vseh strani prežita na človeka in ga skušata potegniti v svoje vode. Kdo je močnejši? Večkrat se zdi, da je hudič močnejši od Boga, saj ne pretiravamo, ko rečemo, da se je zlo razlezlo vsepovsod in ga ni mogoče izkoreniniti. Vendar je to samo videz. Kdor je odprt za vse dobro, kot je bil prerok Jeremija, nad njim ima Bog večjo moč in takšen človek postane podaljšana Božja roka dobrote in ljubezni na zemlji.

    Kaj je treba narediti, da bo življenje bolj polno in bogatejše? Apostol Pavel je pisal Rimljanom (12,1-2), naj njihova telesa postanejo sveta, Bogu všečna daritev. Kdor hoče biti srečen, se ne sme prilagajati temu svetu, ampak se mora vsak dan truditi, da bi postal drugačen človek, bolj všeč Bogu kot pa ljudem. To Pavlovo prepričanje velja tudi danes: ni dobro obračati se po vetru in biti vedno na tisti strani, ki daje privilegije, ampak na Božji strani. Bog je edini pravi voditelj, ki ne dela nobenih razlik, ravno nasprotno, bolje se počuti med reveži, kot pa med bogataši.

    Jezus v evangeliju po Mateju (16,21-27) spregovori o svojem trpljenju in nam pove, da tudi njegovega učenca čaka križ, ki je sestavni del življenja slehernega človeka.. Ko začnemo govoriti o trpljenju, marsikdo vstane in se oddalji. Ali se bojimo trpljenja, ki nas tako ali drugače spremlja skozi življenje? Gotovo nam je nelagodno, ko pomislimo na trpljenje in se mu želimo izogniti in tudi druge obvarovati pred njim, kot je to želel Peter. Jezus je zelo jasen. Peter misli po človeško, s človeško logiko, ki ima svoje zakonitosti in svoje meje. Satan nas želi zapeljati, da bi odpadli od Boga in se mu uprli. Zelo se trudi, da bi dosegel svoj namen. Zato deluje preko raznih sredstev in vpliva na naše mišljenje in predvsem na javno mnenje, preko katerega poskuša slabe stvari prikazati kot dobre. Zato se oklenimo Jezusa, ki nas vabi, da sprejmemo križ, ki nam je naložen in ga nosimo za njim. Bog da vsakemu križ po meri: niti prevelikega, da ga ne bi mogel nositi, niti premajhnega, da ne bi mogel izpolniti svojega poslanstva. Kot kristjani bomo gotovo večkrat deležni posmeha in neodobravanja, vendar z zaupanjem v Boga bomo tudi razne neprijetnosti lažje prenesli in jih darovali Bogu in tako sodelovali z Jezusom pri odrešenjskem delu, ki ga preko svoje Cerkve – nas kristjanov - vrši v današnjem svetu. Naj nam Bog pomaga, da se ne bomo ustrašili, kot se je Peter, ali godrnjali, kakor Jeremija, ampak pogumno sprejeli vse, kar nam Bog v svoji previdnosti pošilja, saj bomo le tako voljno orodje v njegovih rokah. Radi se za nekaj trenutkov dnevno umaknimo vsakdanjemu vrvežu in hrupu ter v molitvi, tišini ali premišljevanju Božje besede navežimo čim bolj pristen odnos z Bogom.