»Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost.« 

Prd 2,21-23

   Današnja Božja beseda nam spregovori o skrbeh tega sveta. Bog je tisti, ki skrbi za nas. Pridigar nam spregovori o nečimrnosti, ki ji ljudje tako zlahka podležemo. Kaj je nečimrnost? Je sinonim za domišljavost, ponos in aroganco. Nečimrn človek precenjuje lastne sposobnosti, lastnosti in znanje ter posledično razvija pretirano lastno podobo. Morda smo tudi sami opazili, da smo večkrat prevzetni, se povzdigujemo nad druge in smo arogantni. Takšna drža nima mesta v krščanstvu, saj nam je Jezus sal zgled ponižnosti in nas uči, da smo veliki takrat, ko nosimo v srcu ljubezen do drugih in smo pripravljeni streči pomoči potrebnim.

   V evangeliju srečamo dogodek, ko je nekdo želel, da razsodi med bratoma glede dediščine. Jezus ne želi početi tega, zato reče: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Pohlep ni zgolj želja po več – je slepa pega srca, ki vedno misli, da še nima dovolj. Jezusove besede nas pretresejo v jedro: življenje se ne meri v številkah, v stanju na računu ali v dolžini seznama stvari, ki jih imamo. Meri se v odprtosti za druge, v hvaležnosti za vsakdanji kruh, v notranjem miru. Kdor kopiči brez mere, pogosto izgublja to, kar je res dragoceno – odnose, čas, smisel. Varujmo srce, da ne zdrsne v iluzijo, da nas bo več stvari naredilo bolj žive. Resnično bogastvo je življenje samo – in to je dar.    (jč)