Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹«   

Jn 20,15-17

   To nedeljo imamo zunanjo slovesnost zavetnice sv. Magdalene, žene, ki ji Jezus veliko odpusti. Od takrat ga z ljubeznijo spremlja do kalvarije, kjer Jezus umre in vesele novice – vstajenja. Solze žalosti, izgube, nevednosti. Marija Magdalena stoji pred praznim grobom in ne ve, da je vstajenje že tam, tik ob njej. V trenutku, ko Jezus izreče »Marija«, se tema zmede razblini. Njegov glas prebudi srce. Marija prepozna Učitelja, ne s pogledom, ampak s sluhom srca. V stiski ne prepozna Jezusa – misli, da je vrtnar. A vse se spremeni z eno samo besedo: »Marija!« Ime, izrečeno z ljubeznijo, prepoznavanjem, klicem k življenju. In v hipu se njene oči odprejo – Rabuní! – Učitelj! Jezus je ni obsodil zaradi solz ali zmede. Ni je zavrnil, Toda Jezus pravi: »Ne oklepaj se me.« Ljubezen ni posedovanje. Vera ni zadrževanje, ampak poslanstvo. Jezus jo pošlje ker ga ni takoj prepoznala. Spregovoril ji je osebno, nežno, in ji zaupal nalogo: Povej mojim bratom...

   Bog prihaja osebno. Pokliče nas po imenu. Ko ga prepoznamo, nas ne pušča v objemu čustev, temveč nas pošlje naprej – k drugim. Vsakdo, ki se sreča z vstalim Kristusom, postane priča. Marija Magdalena je prva apostolka vstajenja. Ne zato, ker je vedela vse, ampak ker se je pustila poklicati. Vstali Kristus nas ne pušča pri sebi – kliče nas po imenu, preobrazi srečanje v poslanstvo, in pošlje naprej. Ne da bi ga zadržali zase, ampak da bi ga ponesli drugim. Ko Bog izgovori tvoje ime – ga slišiš? In si pripravljen iti?     (jč)