Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« 

Mt 17, 2-3.5

    Na drugo postno nedeljo beremo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Preden se je Jezus napotil v Jeruzalem, kjer ga bodo prijeli, obsodili in križali, je hotel trem učencem pokazati, kakšen bo dejanski zaključek njegovega življenja. Zadnje besede nebo imela smrt, ampak vstajenje in večno življenje. Postni čas je povezan s trpljenjem, različnimi oblikami odpovedi in s smrtjo, kar veliko večino ljudi navdaja z neko grozo, žalostjo in tragiko. Zato je ta postna nedelja povezana z veseljem in upanjem. Naše življenje mora biti smiselno tudi v težkih trenutkih, saj za zimo, ko vse okrog nas miruje in ni videti nobenega življenja, nastopi pomlad, ko vse zabrsti in zaživi.

    Jezus se ne spremeni zato, ker bi postal nekdo drug, ampak zato, da učenci za trenutek vidijo, kdo v resnici je. Njegov obraz zasije kakor sonce, oblačila postanejo bela kakor luč. To ni zunanja predstava, ampak razodetje. Slava, ki je sicer skrita v preprostem človeškem videzu, postane vidna. Ob njem stojita Mojzes in Elija. Mojzes predstavlja postavo, Elija preroke. Vsa zgodovina Izraela, vse obljube in pričakovanja, stojijo ob Jezusu in govorijo z njim. S tem evangelij pokaže, da Jezus ni prelom z Božjim delovanjem, ampak njegova dopolnitev in izpolnitev. Spremenitev na gori je pogled naprej, proti vstajenju. Učencem pokaže, da križ ne bo zadnja beseda. In tudi nam govori: včasih ne razumemo poti, po kateri hodimo, toda za navidezno navadnostjo in celo trpljenjem je skrita slava, ki se bo razodela ob pravem času.    (jč)