Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.
Jn 9,1-7
Jezus je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Na vprašanje učencev glede krivde za slepoto, je Jezus odgovoril, da ni kriv sam, niti njegovi starši, ampak je priložnost, da se razodenejo Božja dela. Hitro hočemo ugotoviti, kaj je vzrok, zato poskušamo logično sklepati in ugotoviti povezavo med vzrokom in posledico. Jezusov odgovor učencem nam razkriva neko novo zakonitost, Božjo logiko, ki je drugačna od naše. Večina stvari nima razloga sama v sebi, ampak je v službi nečesa ali nekoga drugega. Na življenje je treba gledati kot na poslanstvo, ki ga odkrivamo počasi in ga bomo v polnosti razumeli, ko bomo na drugi strani, ko bomo sposobni gledati na svoje življenje z drugačnimi očmi. V življenju slehernega od nas se morajo razodeti Božja dela.
Zgodba o slepem, ki mu je Jezus vrnil vid, je zelo poučna. Jezus nam želi povedati, da vera ni le nek dodatek, lepa obleka, ki jo oblečemo za prireditev, ampak je način življenja. Treba je stati za tem, kako živimo in vsakemu, ki nas sprašuje, jasno povedati, da verujemo, ker nas je Jezus prepričal. Zato Jezus pravi o sebi: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo!« Jezus pravi, »da bi videli tisti, ki ne vidijo« ljudje, ki priznajo svojo omejenost, nevednost ali grešnost, lahko sprejmejo resnico in začnejo resnično »videti«. »in oslepeli tisti, ki vidijo« ljudje, ki so prepričani, da že vse vedo in imajo prav (v kontekstu so to predvsem farizeji), postanejo duhovno slepi, ker zavrnejo resnico. Ta misel nas vabi, da se vprašamo: Ali sem pripravljen priznati, da se lahko motim? Ali sem odprt za resnico, tudi če ruši moje predstave? Ali poslušam druge ali mislim, da že vse vem? Paradoks te izjave je: resnično vidi tisti, ki ve, da ne vidi popolnoma. (jč)