Janez pa je vsem odgovóril: "Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem." Lk 3,16
Janez Krstnik je napovedal Jezusov prihod. Janezov krst je bil oblivanje z vodo in zunanje znamenje, da kandidat želi spremeniti svoje življenje. Reka Jordan nima čudežne moči, da bi človeka notranje spremenila. To lahko naredi samo krst s Svetim Duhom, kajti samo Bog je sposoben narediti novega človeka. Mi smo prejeli krst v Svetem Duhu in smo postali novi ljudje. Tudi nad nami je nebeški Oče izrekel stavek, ki je sposoben narediti čudež: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, nad teboj imam veselje!«
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi v tem njem tudi rastel, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta: »Krst je zakrament vere« Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Noben človek ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog.
Jože Č.
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Jn 1,1-5
Tako evangelist Janez na začetku evangelija predstavi Jezusov prihod na svet. Vsemogočni Bog, ki je vse ustvaril in vse vzdržuje, se je učlovečil in prišel med nas. Toda človeštvo je raje ostalo v temi, v svojem uničujočem početju in želji po užitkih in oblasti. Luč, ki je prišla na svet, ni bila zaželena, ker odkriva slaba dejanja človeka. Ali nismo tudi današnji ljudje raje v temi, da se ne bi razodela naša dela? V novo leto smo stopili z mnogimi lepimi željami. Ali se bodo uresničile je odvisno od naše povezanosti z Bogom. Iščimo nebeško kraljestvo in on nam bo pomagal. Če bomo iskali zgolj zemeljsko srečo, nas čaka klavrn konec, kajti vse zemeljsko je minljivo.
Zato iščimo modrost, ki prihaja od Boga. Vse bogastvo je nasproti njej prazen nič, nekoristno in nepomembno. Božja modrost ni neko znanje, ampak Božja prisotnost. Ob njej vse dobi svoj smisel in naše življenje je bolj smiselno. Naj nas v svetem letu, ki smo ga začeli vodi on, ki je Pot, Resnica in Življenje. Tako bomo gradili občestvo, katerega temelj je Kristus. On želi, da smo dobro orodje v Božjih rokah, saj preko nas lahko doseže vsakega človeka.
Jože Č.
Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,10-14)
Ta svetopisemska misel nosi izjemno globoko in univerzalno sporočilo, ki presega čas in prostor. Angelovo sporočilo, polno veselja, miru in upanja, nas nagovarja k zaupanju in veselju ob Božjem prihodu med ljudi.
"Ne bojte se!" Te besede nas opominjajo, da je Božja navzočnost vir poguma in moči, tudi v najtemnejših trenutkih življenja. Strah, ki nas pogosto ohromi, izgubi svojo moč pred Božjo obljubo odrešenja in ljubezni.
"Oznanjam vam veliko veselje." To veselje ni zgolj trenutni občutek, temveč globoko spoznanje, da je Bog z nami. Rojstvo Odrešenika je izpolnitev preroštev in obljub, ki prinašajo upanje celotnemu človeštvu.
"Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem." Ta himna nebeške vojske nas usmerja k bistvu božičnega sporočila: slaviti Boga in si prizadevati za mir na zemlji. Mir, ki ga Bog daje, ni zgolj odsotnost vojn, temveč globok notranji mir, ki izhaja iz ljubezni in sprave z Bogom ter ljudmi.
To sporočilo nam govori, da je veselje in mir mogoče najti v preprostosti, kakršno simbolizira dete v plenicah in jaslih. Bog se nam razodeva v majhnosti in ponižnosti, da bi bil blizu vsakemu izmed nas. Naj nas te besede povabijo, da v svojem življenju širimo mir, upanje in veselje, ki jih prinaša Kristusovo rojstvo.
Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Lk 2,46-49
Kot starša sta se soočila z globoko skrbjo in tesnobo, ko sta ugotovila, da je Jezus izginil. Njuna skrb izraža ljubezen, ki presega vse razumne meje – ljubezen, ki ne prenaša ločenosti od tistega, ki ga ima rada. To iskanje pa odseva tudi našo človeško izkušnjo iskanja Boga. Kolikokrat se znajdemo v situacijah, ko se zdi, da nas je Bog zapustil ali da ga ne najdemo v svojih okoliščinah? Marijina in Jožefova zgodba nas opominja, da je Bog vedno prisoten, četudi ga včasih ne razumemo ali ne zaznamo takoj.
Jezusov odgovor: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« razkriva globoko povezanost z nebeškim Očetom. Jezus s temi besedami jasno izrazi, da njegovo poslanstvo presega zemeljske odnose in pričakovanja. To je povabilo tudi za nas, da prepoznamo svoje življenje kot del večjega Božjega načrta.
Pogosto smo ujeti v svoje načrte, prioritete in pričakovanja. Vendar nas Jezus uči, da je največji smisel našega življenja prav v tem, da se posvetimo temu, kar je "Očetovo" – iskanju resnice, ljubezni in služenju bližnjemu. S tem se izpolni naš poklic kot Božjih otrok. V trenutkih iskanja, zmede ali dvoma se torej lahko vprašamo: »Ali sem osredotočen na to, kar je mojega Očeta?« Naj ta odlomek postane povabilo k zaupanju v Božjo prisotnost in k večji predanosti njegovemu načrtu za naše življenje. Marijin in Jožefov zgled potrpežljivega iskanja in Jezusov odgovor nas opominjata, da vse, kar je resnično pomembno, najdemo v odnosu z Bogom.
Pripravil Jože Č.
Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« Lk 1,41-43
Današnji evangeljski odlomek nam predstavi srečanje med Marijo in njeno teto Elizabeto. Elizabetino doživetje ob srečanju z Marijo je močno pričevanje o delovanju Svetega Duha in prepoznanju Božje prisotnosti. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je njena reakcija dvojna: najprej fizična, saj se dete v njenem telesu zganilo, nato pa duhovna, saj jo je preplavil Sveti Duh. Ta trenutek ni zgolj srečanje dveh sorodnic, temveč srečanje dveh velikih obljub – Marijinega otroka, Mesije, in Janeza Krstnika, ki bo njegov predhodnik.
Elizabetine besede so izraz globokega ponižanja in hvaležnosti: prepozna Marijo kot "mati mojega Gospoda". To priznanje potrjuje, da Sveti Duh deluje v srcu Elizabete in ji daje spoznanje, ki presega človeško razumevanje. Njene besede "blagoslovljena ti med ženami" poudarjajo Marijino edinstveno izvoljenost in poslanstvo v Božjem načrtu odrešenja. Hkrati je ta prizor navdih tudi za nas. Elizabetin odziv nas uči, da moramo biti odprti za delovanje Svetega Duha, da prepoznamo Božjo prisotnost v svojem življenju in življenja drugih ljudi. Njen odziv je klic k hvaležnosti, ponižnosti in radostnemu priznavanju Božje veličine. To je povabilo, da z vero in veseljem sprejmemo Gospoda v svoje življenje ter prepoznamo Njegovo delovanje v vsakdanjih trenutkih.
Pripravil J.Č.