In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹«

Jn 1,32-33

   Janez ne izhaja iz tega, kar že ve, ampak iz tega, kar mu je dano videti. Dvakrat poudari: »nisem ga poznal«. To je pomembno. Janez ne priča kot nekdo, ki bi Jezusa potrdil zaradi bližine, navade ali pričakovanj, ampak kot nekdo, ki se pusti presenetiti. Znamenje Duha, ki se spušča in ostane, ni spektakel. Golob ni simbol moči, ampak miru, tihe navzočnosti. Ključno je prav to: Duh ne pride le za trenutek, ampak ostane. S tem je razodeto, kdo Jezus je, ne po zunanjem uspehu, ampak po notranji povezanosti z Bogom.

   Janezova vloga je poslušnost. On se bo umaknil, ker se je pojavil močnejši od njega. Ne razlaga po svoje, ne dodaja. Zvest je temu, kar mu je bilo rečeno: opazuj, čakaj, prepoznaj. Vera tukaj ni rezultat razmišljanja, ampak zvestega gledanja. In ko vidi, ne zadrži zase. Priča. Odlomek nas tiho vpraša: po čem danes mi prepoznavamo Božje delovanje? Po hrupu, učinkih, gotovosti? Ali po tihih znamenjih, ki vztrajajo? In ali si sploh dovolimo reči: »nisem poznal«, da bi lahko resnično videli?