PREMISLEK OB BOŽIČNI IGRICI

    Dragi župljani in prijatelji župnije sv. Magdalene. Rekli so mi, naj kot režiser dodam kakšen komentar božični igrici Zakaj je plašč Božje Matere tako dolg. Igrico ste imeli možnost videti pred letošnjo družinsko polnočnico. Pa naj bo. Moje sporočilo bo bolj jasno tistim, ki so igro videli oziroma v njej celo sodelovali, drugim pa naj bo spodbuda, da nam se pridružijo naslednje leto ali ob morebitnem Pasijonu. 

    Tako je: na začetku vidimo in začutimo kmeta, ki je v stiski, ker mu čez leto ni uspelo nabrati dovolj ozimnice za živino in se v tej težavi zateče h Gospoda. Slika  današnjih ljudi, ki na koncu leta dvomijo, da so dosegli dovolj, da so se dovolj uveljavili, da so bili dovolj priljubljeni. Kravica bo lačna, posledično tudi otroci. Vsakdanjik terja od večine ljudi toliko, da na koncu trpijo najbližji. Ste že slišali za tisto šalo, naj starši pustimo otrokom svojo sliko, da bodo vedeli, kdo jim je oče/mati, da ne bodo mislili, ko pridemo domov, da je kakšen ropar.

     V nedeljo, 9. oktobra, je bil v župniji sv. Magdalena v Mariboru velik praznik. G. nadškof msgr. Alojzij Cvikl DJ je v stalnega diakona posvetil g. Kristiana Bošaka, ki živi in deluje v naši župniji. Ob tej priložnosti je somaševalo devet duhovnikov, sodelovali so tudi štirje stalni diakoni. Na začetku maše je zbor duhovnikov in diakonov z nadškofom pozdravila ga. Anica Durič, ki je predstavila pomen stalnega diakona in nas uvedla v skrivnost obreda. Domači župnik p. Ivan Hočevar  je v uvodu v sv. mašo pozdravil vse in povedal nekaj misli o delu stalnega diakona. G. nadškof je v homiliji govoril o tem, da moramo biti hvaležni za neštete darove, ki jih vsak dan prejemamo. »Prva značilnost diakona naj bo razpoložljivost. Kot diakon bodi tolmač potreb in želja krščanskega občestva in vnet za služenje. Izstopati mora iz sebe in se vedno napotiti k ljudem, da jim lahko prinese to, kar je sam prejel – Kristusa samega. Hvaležnost naj te dela pogumnega služabnika najprej v svoji družini, v odnosu do žene in otrok, hkrati pa bodi odprt za vse ljudi, ki iskreno iščejo resnico, ki so izgubili vero ali pa je še sploh niso našli. Danes cerkev potrebuje može, ki uživajo ugled in so polni duha in modrosti, da bodo stopili na ulice, trge in razsvetljevali tiste, ki so izgubili smer ali so sredi viharja. Najvažnejša naloga stalnih diakonov je, da krepite ljubezen in na svoj način prispevate k zdravljenju ran ljudi, ki so v stiski. Bog te je osebno obiskal, osebno se te je dotaknil in nagovoril. Pomembno je, da ta odnos dan za dnem poglabljaš, da bosta z Gospodom resnično zaupna prijatelja.«

   Letošnje jaslice imajo v sebi veliko simbolnih prvin, katerim namenjamo nekaj besed. Jaslice so ustvarile tri mame: Anica, Marija in Ana.

   Odrešenje se začne v Betlehemu, kjer se Odrešenik rodi. To je kraj iz katerega izhaja življenje in od koder teče reka žive vode v vse pore našega življenja.

   Ker smo letos v letu družine je okrog studenca žive vode nekaj simbolov, ki so bistveni za družino:

   Molitev in branje božje besede je čas, ko se družina sreča z Jezusom. To srečanje se najpogosteje dogaja pri mizi.

 Sv. Magdalena ter magdalenčani in magdalenčanke

   Tudi letos smo se na magdalensko (in Krištofovo) nedeljo zbrali v molitvi in proslavi naše zavetnice. Žegnanje ali dan, ko se posebej spomnimo zavetnice naše cerkve, je vedno bil je praznik za župljane. Pridne sodelavke in sodelavci g. župnika so tudi tokrat lepo pripravili vse potrebno, da bi bilo bogoslužje in druženje čim lepše. Tako je tudi bilo.

   Posebej pa smo se razveselili priznanj, ki jih je p. Ivan v imenu nadškofa msgr. Alojzija Cvikla izročil dvema gospema. Gospe Jožice Vrhovski se je spomnil ob njenem petindvajsetletnem delovanju z najrevnejšimi. Jezus pravi: »Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3) in dodaja: »…Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,4). Tokrat je njen trud videl g. nadškof. Ker pa ji ne more povrniti vsega, kar je ga. Jožica naredila v četrt stoletja in še naprej neutrudno dela, kot ji bo nekoč povrnil nebeški Oče, je izrazil svojo naklonjenost tovrstnim priznanjem.  

   Podobno se je zahvalil tudi katehistinji Majdi Rebernik, ki že petnajst let skrbi predvsem za najmlajše veroučence. Torej za katehetsko delo. Tukaj pa se ne morem zadržati oz. moram dodati, da se je potrebno Majdi zahvaliti za marsikaj. Majda je žena, ki bo dala svojo »roko pomoči« pri vsakem delu, za katerega jo zaprosijo: članica ŽPS že vrsto let, na sploh pastoralna sodelavka, velikokrat krasilka, ob Oratoriju in še kdaj tudi kuharica, pevka in organizatorka petja, ko ni zbora ali katere druge pevske skupine, in še bi se dalo naštevati. Da, Majda, hvala za vse.