PREMISLEK OB BOŽIČNI IGRICI
Dragi župljani in prijatelji župnije sv. Magdalene. Rekli so mi, naj kot režiser dodam kakšen komentar božični igrici Zakaj je plašč Božje Matere tako dolg. Igrico ste imeli možnost videti pred letošnjo družinsko polnočnico. Pa naj bo. Moje sporočilo bo bolj jasno tistim, ki so igro videli oziroma v njej celo sodelovali, drugim pa naj bo spodbuda, da nam se pridružijo naslednje leto ali ob morebitnem Pasijonu.
Tako je: na začetku vidimo in začutimo kmeta, ki je v stiski, ker mu čez leto ni uspelo nabrati dovolj ozimnice za živino in se v tej težavi zateče h Gospoda. Slika današnjih ljudi, ki na koncu leta dvomijo, da so dosegli dovolj, da so se dovolj uveljavili, da so bili dovolj priljubljeni. Kravica bo lačna, posledično tudi otroci. Vsakdanjik terja od večine ljudi toliko, da na koncu trpijo najbližji. Ste že slišali za tisto šalo, naj starši pustimo otrokom svojo sliko, da bodo vedeli, kdo jim je oče/mati, da ne bodo mislili, ko pridemo domov, da je kakšen ropar.
Bog pa je tukaj. Sliši in vidi stisko slehernega. Obljublja svojo pomoč, ampak nas ne pušča brezbrižne, češ pomagal ti bom, ti pa se ta čas le spočij, bom že jaz naredil namesto tebe. Bog zahteva akcijo. Naredi jaslice, ampak ne meni, naredi jih faranom, svojim bratom in sestram. Bog tudi ne govori dosti. Tudi ko ga kmet še enkrat vpraša: »Jaslice naj postavim?«, Bog ne odgovarja. Bil je zadosti jasen. Mi bi radi, da bi Bog z nami klepetal kot soseda s sosedo. Ne gre to tako. Bog nam velikokrat spregovori po majhnih stvareh in ljudeh, če pa nismo pozorni, bo šlo mimo nas. Nato pa dolžimo Njega, da se ne meni za našo bedo. Dragi moji, ne gre to tako. Kmet je iznajdljiv in pokliče Mater Marijo na pomoč, saj je ona tista, ki bo najbolj sočutna z otrokom, ki je v stiski.
Marija ne ostane gluha in nema, temveč priskoči na pomoč. Kmetu je to že malo preveč, zato v prvem trenutku niti ne prepozna v Mariji, Jožefu in Detetu Jezusu jaslic, ki jih je želel Bog. To so položaji, ki nam jih Bog daje kot zadostne za naš življenjski položaj. Mi pa bi radi več, veliko več. Posebej bi radi, da nam priteče na pomoč in nam pomaga tako, kot smo si to mi zamislili.
Sledi dejanje, ko Devica nadaljuje Očetovo zahtevo po akciji človeka in želi od kmeta, da ji prinese plašč, ki sega od oltarja do cerkvenega praga. Kmetu spet ni jasno, kaj in kako, ampak na koncu odide in naredi kot je Mati želela. Srčna želja Device Marije je, da nam utrdi vero in upanje. Ljubiti svoje bližnje, kot si ona to želi in nam po vidcih v preteklosti to velikokrat sporoča, ni preprosto. Za ljubezen je potrebno utrditi vero in upanje, utrditi se v notranjem človeku (prim. Ef 3,16).
Zadnje dejanje je bistveno. Kmet skupaj z angeli prinese plašč, ki sega od cerkvenega praga vse do oltarja in ga da čez Marijo in Dete. Jožef pomaga; je nema, ampak pokončna priča dejanja Boga in Marije kot njegove služabnice (prim. Lk 1,48). Marija pravi, da s tako dolgim plaščem želi zagrniti vse ljudi v svoje naročje. Tudi naši magdalenčani so sodelovali. Postali so del igrice oz. dejanja samega. S tem, da so poprijeli konice plašča, so izrazili privolitev in željo, da so objeti v Marijino varstvo. Istočasno pa smo razkrili do takrat zakrite jaslice. Ne zato, češ da jih je kmet naredil, ampak zato, ker sem želel podati sporočilo Novorojenega, da nas »varuje sam Božji Sin«, kot je rekla Marija v igrici.
Dragi magdalenčani in magdalenčanke ter prijatelji župnije Sv. Magdalene, z letošnjo božično igro smo želeli dokončati adventni čas - čas osebne priprave in premišljevanja ter prebuditi vero, upanje in ljubezen, ki jo daruje Novorojeno Dete kot darilo ob svojem rojstnem dnevu. A glej, On je edini »slavljenec«, kateremu ob njegovem rojstnem dnevu ne moremo dati drugega darila kot samega sebe, na drugi strani pa nas On želi neizmerno obdariti.
Kristian Bošak
stalni diakon
