Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« 

Mt 17, 2-3.5

    Na drugo postno nedeljo beremo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Preden se je Jezus napotil v Jeruzalem, kjer ga bodo prijeli, obsodili in križali, je hotel trem učencem pokazati, kakšen bo dejanski zaključek njegovega življenja. Zadnje besede nebo imela smrt, ampak vstajenje in večno življenje. Postni čas je povezan s trpljenjem, različnimi oblikami odpovedi in s smrtjo, kar veliko večino ljudi navdaja z neko grozo, žalostjo in tragiko. Zato je ta postna nedelja povezana z veseljem in upanjem. Naše življenje mora biti smiselno tudi v težkih trenutkih, saj za zimo, ko vse okrog nas miruje in ni videti nobenega življenja, nastopi pomlad, ko vse zabrsti in zaživi.

    Jezus se ne spremeni zato, ker bi postal nekdo drug, ampak zato, da učenci za trenutek vidijo, kdo v resnici je. Njegov obraz zasije kakor sonce, oblačila postanejo bela kakor luč. To ni zunanja predstava, ampak razodetje. Slava, ki je sicer skrita v preprostem človeškem videzu, postane vidna. Ob njem stojita Mojzes in Elija. Mojzes predstavlja postavo, Elija preroke. Vsa zgodovina Izraela, vse obljube in pričakovanja, stojijo ob Jezusu in govorijo z njim. S tem evangelij pokaže, da Jezus ni prelom z Božjim delovanjem, ampak njegova dopolnitev in izpolnitev. Spremenitev na gori je pogled naprej, proti vstajenju. Učencem pokaže, da križ ne bo zadnja beseda. In tudi nam govori: včasih ne razumemo poti, po kateri hodimo, toda za navidezno navadnostjo in celo trpljenjem je skrita slava, ki se bo razodela ob pravem času.    (jč)

   Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Mt 5,34–37

   V Jezusovem času so ljudje pogosto prisegali: pri nebu, pri zemlji, pri Jeruzalemu … kot da bi s tem dali večjo težo svojim besedam. A Jezus pokaže, da je vse to Božje: nebo je njegov prestol, zemlja podnožje, Jeruzalem njegovo mesto. Človek si ničesar od tega ne more lastiti, da bi s tem potrjeval svojo verodostojnost. Resnica ne potrebuje dodatkov. Če moramo svojo besedo utrjevati s prisego, to pomeni, da naše običajne besede nimajo teže. »Niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.« To je opomin k ponižnosti. Človek nima popolnega nadzora niti nad sabo, kaj šele nad prihodnostjo. Ko prisegamo, pogosto obljubljamo nekaj, česar ne moremo v celoti zagotoviti. To je povabilo k zaupanju Bogu in k zavedanju lastnih meja. Naša gotovost ni v naši moči, ampak v zvestobi Bogu.

   “Vaš da naj bo da, in vaš ne naj bo ne!” Človek, ki živi v resnici, ne potrebuje zapletenih razlag ali dramatičnih potrditev. Njegova beseda je preprosta in čista. To pomeni: da govorimo to, kar mislimo, da delamo to, kar obljubimo, da med našimi besedami in dejanji ni razhajanja. Pretiravanje, manipulacija, napihnjene obljube – vse to ustvarja prostor za neresnico. Jezus nas ne uči stroge formalnosti, ampak notranje integritete. Hudobija se pogosto začne v majhnih odmikih od resnice: v olepševanju, v prikrivanju, v polresnicah. Zvestoba v malem je pot v svobodo. Duhovna zrelost se kaže v tem, da naša beseda postane zanesljiva kot skala. Takrat prisega ni več potrebna – ker je življenje samo priča resnice. Bog vedno pripravlja več, kot zmoremo dojeti. On deluje onkraj meja naših zaznav. Njegovi načrti niso omejeni z našimi strahovi, razočaranji ali pričakovanji. Ko mislimo, da je nekaj konec, On vidi začetek. Ko mi vidimo temo, On že pripravlja svetlobo.  (jč)

   Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹«

Mt 4,1-4

   Današnja Božja beseda nam v ospredje postavlja skušnjave. Že v raju satan skuša Evo in jo z lažjo zapelje v greh, ki je imel posledice za vse človeštvo. Nihče ni varen pred skušnjavami, niti Jezus, Božji sin je bil deležen napada satana, ki ga je želel odvrniti od njegove naloge, odrešenja človeštva. V evangeliju beremo, da so bile tri skušnjave. Prva skušnjava je bila lakota. Spremeniti kamenje v kruh. Kaj je narobe s tem, da poskrbiš zase? Toda v ozadju je bilo vprašanje: Ali boš zaupal Očetu ali boš vse vzel v svoje roke? Kolikokrat tudi mi iščemo takojšnje rešitve, ker ne prenesemo praznine ali čakanja. Druga skušnjava je bila slava. Biti občudovan, potrjen, varen v očeh drugih. Danes je to morda število všečkov, priznanje, položaj. A vrednost človeka ne raste z aplavzom. Raste v zvestobi. Tretja skušnjava je bila moč. Oblast nad svetom brez poti križa. Uspeh brez trpljenja. Rezultat brez žrtve. Tudi mi si pogosto želimo cilja, a brez poti, ki vodi do njega.

   Jezusov odgovor na skušnjave je bil: »Gospoda svojega moli in samo njemu samemu služi!« Ne moremo služiti dvema gospodarjema, kajti zdrav in pokončen človek se trudi, da ni razdeljen sam v sebi. Lahko smo vroči ali mrzli, mlačni ljudje niso simpatični, kajti pri njih nikoli ne vemo, kako se bodo obrnili. Zelo pomembno je, da smo na Jezusovi strani. Samo z njim smo se sposobni pravilno odločiti, ko je pred nami skušnjava, ki je za nas pogubna. Jezus nas uči, da je v težkih trenutkih dobro v molitvi poklicati njega, da nam priskoči na pomoč s pravim nasvetom. Jezus je premagal skušnjavca in nam dal zgled, kako se je treba odločati. (jč)

   Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Mt 5, 14-16

   Svetloba ima v Novi zavezi zelo velik pomen, kajti Jezus je pravi odrešenik, ker s svojimi besedami, dejanji in svojim doslednim življenjem odpravlja temo. Teme se vsi bojimo, tudi tisti, ki najraje delajo v temi, da se njihova pogubna dela ne bi opazila. Tema je strašna, ker človeku odvzame sposobnost nadzora, pa naj bo to v materialnem ali v duhovnem smislu. Zato je Jezusovo povabilo »Vi ste luč sveta« velik izziv, da svoje življenje vzamemo resno in se trudimo biti luč, biti zgled ne le mlajšim generacijam, ampak vsem ljudem, s katerimi se srečujemo. Kristjani smo vsak dan na udaru, ker smo nerazumljeni, ali pa preprosto nismo dosledni glede življenja po evangeliju. Zato nas Jezus vabi, da postanemo kristjani sol in luč. Sol izboljša okus jedi in stori, da se jed ne pokvari. Prava luč so naša dobra dela. Kot kristjani se ne smemo umikati v zasebnost, ampak živeti med ljudmi in sodobni družbi prinašati luč, ki jo daje Bog in smisel življenja.

   Tudi prerok Izaija spodbuja: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci!« Ljubezen mora biti konkretna. Stisko, naj bo ta materialna ali duhovna, je treba reševati tukaj in sedaj. Bog ima na razpolagi ljudi, ki danes živimo. Mi smo lahko luč za druge ali pa tema. Odločitev je naša.  (jč)