Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!«

Mt 14,25-29

   V današnjem evangeliju je Jezus naročil učencem naj gredo v čoln in se odpeljejo na drugo stran jezera. On pa je med tem razpustil množico in si vzel nekaj časa za molitev. Pihal je nasprotni veter in valovi so čoln premetavali. Sredi noči se jim je Jezus približal po vodi in vsi so mislili, da je prikazen. Kaj se nam zgodi, ko smo na tleh, ko so naši projekti uničeni, ko smo razočarani? Nismo se sposobni soočiti z realnostjo. Slepi smo in se prepuščamo bujni domišljiji. Jezus jih je bodril: »Ne bojte se! Jaz sem!« Tudi nas nagovarja enako: »Ne boj s! Jaz sem vedno s teboj!« On pozna mojo stisko, hoče mi biti blizu, jaz pa ga ne vidim oziroma ga odklanjam.

   V življenju se pogosto znajdemo sredi razburkanega morja. Skrbi, negotovost, bolezni, odnosi ali preizkušnje nam zastirajo pogled in zdi se, da je Jezus daleč. Prav takrat pa prihaja k nam, čeprav ga pogosto ne prepoznamo. Strah nam zamegli srce. Ne obljublja mirnega morja, ampak svojo navzočnost sredi viharja. Peter je naredil korak vere. Dokler je gledal Jezusa, je hodil po vodi. Ko pa je pogled usmeril v valove, ga je začelo potapljati. Tudi mi pogosto tonemo, ko svojo pozornost usmerimo le v težave in pozabimo, da nas Gospod drži za roko. In ko mu zaupamo, odkrijemo, da je njegova roka vedno dovolj blizu, da nas dvigne.

   Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«

Mt 13,45-46

   Današnja Božja beseda nas spodbuja, da pametno ravnamo. V Prvi knjigi kraljev beremo, kako Bog vpraša Salomona: »Kaj naj ti dam? Postavil ga je namreč za kralja namesto njegovega očeta Davida. Mladenič premišljuje in da zelo zanimiv odgovor: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« Bog je vesel te prošnje, saj ga ni prosil dolgega življenja, ne bogastva ne drugih reči, ampak modrosti. Zato mu da modrost, ki presega vse.

   V evangeliju pa beremo prilike o pomembnosti nebeškega kraljestva, ki je podobno zakladu ali dragocenemu biseru. Zanj je pripravljen žrtvovati vse kar ima in ga pridobiti. To ni nepremišljena odločitev, ampak odločitev človeka, ki je prepoznal pravo vrednost. Ve, da bo s tem, kar bo pridobil, dobil neprimerno več, kot bo izgubil. Tudi mi v življenju iščemo svoje "bisere". Pogosto mislimo, da so to uspeh, denar, ugled ali varnost. Ko jih dosežemo, pa ugotovimo, da nas ne morejo povsem izpolniti. Srce še vedno hrepeni po nečem več. Jezus nam razkriva, da je pravi biser življenje z Bogom. Prosimo danes Gospoda za milost, da bi znali prepoznati dragoceni biser njegove ljubezni. Ko bomo odkrili, da je On naš največji zaklad, nam nobena žrtev ne bo pretežka, saj bomo vedeli, da z njim pridobimo vse.

   »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«

Iz 55,1-2

   Te besede niso namenjene le ljudem, ki so telesno žejni, ampak vsem, ki v srcu hrepenijo po miru, smislu, ljubezni in upanju. Vsak človek nosi v sebi žejo, ki je ne morejo potešiti materialne stvari, uspeh ali priznanje. Bog nas vabi, naj pridemo k njemu brez strahu in brez pogojev. Ne zahteva, da si njegovo ljubezen zaslužimo ali jo kupimo. Njegovi darovi so zastonj: milost, odpuščanje, nova moč in življenje. Vabi nas, naj se ne izčrpavamo v iskanju tega, kar nas na koncu pusti prazne, ampak naj sprejmemo to, kar resnično hrani dušo.

   Kolikokrat tudi sami »trošimo« svoj čas, energijo in srce za stvari, ki prinesejo le kratkotrajno zadovoljstvo. Božja beseda pa nas nežno sprašuje: Zakaj iščeš srečo tam, kjer je ne moreš najti? Resnična polnost prihaja iz odnosa z Bogom, ki nas pozna, ljubi in nikoli ne razočara. Naj bo današnji dan priložnost, da se ustavimo ob izviru žive vode. Bog nas čaka z odprtimi rokami. Pri njem ni treba ničesar dokazovati. Dovolj je, da pridemo z odprtim srcem. Tam bomo našli kruh, ki nasiti, vodo, ki odžeja, in mir, ki ga svet ne more dati.

   Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

Jn 20 15-16.18

    Marija Magdalena stoji ob praznem grobu in joka. Njene oči so polne solz, zato ne prepozna ne angelov ne Jezusa, ki stoji pred njo. V srcu nosi bolečino izgube in išče tistega, ki ga ljubi. Jezus ji ne očita solza. Najprej jo vpraša: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« To sta vprašanji, ki odmevata tudi v našem življenju. Kolikokrat iščemo srečo, mir ali odgovor na svojih poteh, medtem ko nam je Gospod že blizu. Zaradi skrbi, razočaranj ali strahu ga včasih ne prepoznamo. 

    Prelomni trenutek nastopi, ko Jezus izgovori njeno ime: »Marija!« En sam klic ves čas ob njej. Tudi nas Jezus pozna po imenu. Prihaja naproti v trenutkih veselja in bolečine, ko se nam zdi, da je vse izgubljeno. Vabi nas, da ne ostanemo pri praznem grobu svojih razočaranj, ampak se obrnemo k njemu. Ko zaslišimo njegov glas, se žalost spreminja v upanje, iskanje pa v srečanje. Sveta Marija Magdalena, prva priča vstajenja, nas uči, da se prava vera rodi iz ljubezni, vztrajnosti in odprtega srca. Prosimo jo, naj nam izprosi milost, da bomo tudi mi prepoznali Gospoda, ko nas kliče po imenu, ter ga z veseljem oznanjali svetu.