Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.«   

  Jn 14,23-24

   Jezus nam želi povedati, da je ljubezen tista, ki določa naše odnose do Boga in do soljudi. Ljubiš ali ne ljubiš! Kakšna vmesna stvar ne obstaja, ker obračanje po vetru ni vredno človeka, ki da kaj nase. Odločitev za Kristusa je pomembna, ker ti začrta smer in te hkrati vodi in krepi na poti proti cilju. Jezus nam je dal tudi sredstva, ki nam dajejo moč, da ne omagamo. Ta sredstva so zakramenti. Največji med njimi je sveta evharistija ali sveta maša, kot navadno rečemo kristjani. Sveta maša je zakrament, ki privabi bogate in revne, zdrave in bolne, prepričane vernike in tradicionaliste. Pri Jezusu smo vsi dobrodošli.

   Jezus v teh vrsticah ne govori o čustveni navezanosti, ampak o ljubezni, ki se izkazuje v dejanju – poslušnosti njegovim besedam. Če me kdo ljubi, pravi, se bo držal moje besede. To pomeni: če nekdo zares ljubi Kristusa, ga ne bo le občudoval ali se ob njem dobro počutil, ampak bo v njegovem nauku prepoznal smer za svoje življenje – in jo tudi živel. To pa ni lahka naloga. Jezusove besede pogosto kličejo k samopremagovanju, odpuščanju, služenju in ponižnosti. Kdor jih sprejme in se jih drži, pokaže, da ga ne vodi le čustvo, temveč odločitev – ljubezen kot zavestno dejanje. Boga ni treba iskati daleč – prihaja k tistemu, ki mu odpira srce z zvestobo in življenjem po njegovi volji. Ta človek postane kraj Božje navzočnosti. Brez poslušnosti ni odnosa, brez odnosa ni ljubezni, brez ljubezni pa ni prostora za Boga.   (jč)

   Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«        

Jn 10,27-30

   Današnja nedelja je nedelja Dobrega pastirja in tudi nedelja duhovnih poklicev. Evangelist Janez zelo strnjeno govori o pastirju, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj!« Ovce sledijo svojemu pastirju, ker jih on pozna, jih ima rad in zato se ne obotavljajo hoditi za njim. Ljubezen je treba čutiti. Ko veš, da te drugi ima resnično rad takšnega, kakršen si, ga poslušaš, mu zaupaš in mu slediš. V vlogi pastirja se nahaja sleherni duhovnik, ki mora posnemati svojega učitelja, da bo pravi pastir, ki s svojim govorjenjem in ravnanjem ne bo zlorabljal svojega položaja in ljudi zavajal.

   Bog je dal, da smo v tednu pred nedeljo Dobrega pastirja dobili novega vrhovnega pastirja, papeža Leona XIV. Prvi vtis nam daje slutiti, da bo podoba Dobrega pastirja, ki mu je mar za ljudi, ki hodi z njimi skozi temo in pasti današnjega sveta. Sam je po izvolitvi dejal: »Bog me je z vašo izvolitvijo poklical, da bi bil zvesti upravitelj Cerkve, zato da bi bila lahko barka odrešenja, ki pluje po vodah zgodovine, in svetilnik, ki osvetljuje temne noči tega sveta.« Hodimo skupaj in prosimo Gospoda, da nam pomaga, da bomo po njegovih spodbudah še boljši Kristusovi učenci.  (jč)

   »Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«       Jn 13,34-35

   Te besede, ki jih Jezus izreče svojim učencem pri zadnji večerji, niso le lepa misel, temveč temelj njegovega nauka. Gre za srčiko krščanskega življenja – ljubezen, ki presega vsakdanje čustvo in se izraža v konkretnih dejanjih. Jezusova zapoved je nova zato, ker ne gre več samo za "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", ampak za nekaj globljega: "Kakor sem vas jaz ljubil." To pomeni, da smo poklicani ljubiti nesebično, žrtvujoče, potrpežljivo – tako, kot je Jezus ljubil svoje učence, tudi ko so ga izdali, zatajili in zapustili. Ta ljubezen ni pogojena z zaslugami ali obnašanjem drugega človeka. Jezus ni rekel: "Ljubite tiste, ki so dobri do vas", temveč: "Ljubite drug drugega." Ljubezen postane merilo pristnega učeništva – "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."

   V današnjem svetu, polnem razdeljenosti, sovraštva in brezbrižnosti, je ta zapoved še posebej izziv. Ljubiti ne pomeni vedno strinjati se, ampak spoštovati, poslušati, pomagati, biti sočuten. To velja za odnose v družini, med prijatelji, v družbi. Ljubezen, ki jo živimo, postane naše pričevanje – bolj kot besede. Za srečo niso pomembna zgolj neka pravila in zapovedi, ampak pristna in nesebična medsebojna ljubezen. Kjer je ozračje ljubezni in zaupanja, tam je Bog s svojo ljubeznijo vedno v središču. Na koncu se lahko vprašamo: Ali drugi po naši ljubezni prepoznajo, da smo Jezusovi učenci? Ali je naša ljubezen res takšna, kot jo je živel On?     (jč)

   Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.«    Jn 21,3-7

   Vstali Jezus se je večkrat prikazal svojim učencem. Najraje jih je srečeval pri njihovem običajnem delu, pri ribolovu. Lovili so ponoči in se vračali v zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ni sijalo s polno močjo; pogostokrat je bilo še megleno. Zato se ne smemo čuditi, da so bili zbegani, ko so naenkrat zagledali Jezusa. Presenečenje je povezano tudi s šibko vero, ker še niso v polnosti dojeli, kaj se je zgodilo z Jezusom. Jezus, ki ga učenci sprva ne prepoznajo, jim sredi ribolova svetuje, naj vržejo mrežo na drugo stran čolna. Gre za poziv k zaupanju in poslušnosti, čeprav se jim to morda zdi nelogično. Ko naredijo, kot jim je rekel, ulovijo toliko rib, da mreže niso mogli potegniti ven – znak, da gre za nekaj nadnaravnega. To je simbol božje milosti in obilja, kadar ljudje sledijo njegovemu vodstvu. Učenec, ki ga Jezus posebej ljubi, prepozna, da je to Jezus. Čudežen ulov je bil zanj znak, ki mu je razjasnil, kdo jim je govoril s brega.

   Gre za sporočilo o veri, prepoznavanju Boga v dejanjih in zaupanju, tudi kadar se nekaj zdi neumno ali nepotrebno. Pripoved poudarja moč poslušnosti in razodetje, ki pride skozi izkušnjo. Apostoli so negotovi in nekoliko izgubljeni, zato Jezus vedno znova, na različne načine, vstopa v njihova življenja. Želi jim utrditi vero v njegovo vstajenje. Šibka vera je tudi v današnjem svetu glavni vzrok, da mnogi, tudi prepričani in pobožni kristjani, ne verujejo v vstajenje in večno življenje. Jezus tudi skozi različne dogodke vstopa v naša življenja. Na žalost smo pogosto preveč »slepi«, da bi videli njegovo skrivnostno delovanje v naših življenjih. Tudi mi težko verujemo v vstajenje in večno življenje, zato potrebujemo spodbude. Jezus nas ne pušča same, ampak se nam na različne načine razodeva. Zato odprimo svoje oči, da bomo videli njegova čudovita dela.   (jč)