Sin človekov je gospodar tudi sobote
Neko soboto je šel Gospod skozi žitna polja in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je stóril David, ko je zašel v stisko in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govóril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.«
Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežáli so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Jezus naroči krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha
Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Verniki naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«
Duh resnice vas bo vodil v vso resnico
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Kdor zares ljubi, da življenje za svoje prijatelje
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«