»Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.«    

Jn 16,12-13

   Danes obhajamo nedeljo Svete Trojice. Morda je težko razložiti, da imamo enega Boga, ki se razodeva v treh osebah. Verujemo v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Pri krstu nas duhovnik pokriža in spregovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tako Bog vstopa v naše življenje kot troedini Bog. Oče – izvir vsega, stvarnik. Sin (Jezus Kristus) – Božja Beseda, učlovečeni Odrešenik. Sveti Duh – Božja navzočnost, ki posvečuje, vodi in daje življenje. Vsaka oseba je popolnoma Bog – ne del Boga, ne trije bogovi, ampak ena božanska narava, trojna osebnost.

   Bog je odnos. V samem bistvu Bog ni samotar, ampak občestvo ljubezni. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, Duh Sveti je ta vez ljubezni. Trojica pomeni, da je ljubezen večna in bistvena za Boga – ne le dejanje, ampak njegova narava. Odrešenje je delo Svete Trojice. Oče pošlje Sina. Sin se učloveči, živi, umre in vstane. Sveti Duh posreduje Kristusovo navzočnost, vodi Cerkev, prenavlja srca. Vsaka oseba sodeluje pri odrešenju, vsaka na svoj način, v popolnem soglasju. Ko molimo, pogosto molimo Očetu po Sinu v Svetem Duhu. Vsak zakrament, posebej krst, se opravi "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" – to je temelj krščanske identitete. Ker je Bog Trojica – popolna enota v različnosti – tudi Cerkev naj bi bila skupnost različnih ljudi, ki živijo v edinosti, ljubezni in medsebojnem darovanju.   

   Sveta Trojica ni hladna teološka konstrukcija – je živ odnos. Bog Oče nas je ustvaril. Bog Sin je umrl za nas. Bog Sveti Duh nas prenavlja in vodi. Vsi trije sodelujejo v našem življenju. Zato prosimo Svetega duha, da nas razsvetljuje, da bomo hodili po pravi poti, ki nas vodi v življenje.     (jč)