Pričevanje Janeza Krstnika
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči.
In to je Janezovo pričevanje, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Ali si prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Tem, ki so nas poslali, moramo vendar odgovoriti. Kaj praviš sam o sebi?« Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.«
Janez Krstnik oznanja krst pokore
Začetek evangelija o Jezusu Kristusu, božjem Sinu. Kakor je pisal prerok Izaija:
‚Glej, pošiljam svojega glasnika
pred tvojim obličjem,
ki bo pripravljal tvojo pot;
glas vpijočega v puščavi:
Pripravite pot Gospodovo,
izravnajte njegove steze‘, prišel je Janez in je v puščavi krščeval ter oznanjal krst spreobrnitve za odpuščenje grehov.
Opomin k čuječnosti
Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas. Bo kakor pri človeku, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, vsakemu lastno opravilo, in je vratarju naročil, naj čuje. Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj –, da vas ob nenadnem prihodu ne najde spečih. Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!«