Jezus je pastir in vrata k ovcam
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdo pa pride skozi vrata, je pastir ovác. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on svoje pokliče po imenu in jih vodi ven. Kadar svoje ovce izpusti, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.« To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj je pomenilo, kar jim je govoril. Jezus jim je torej zopet spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil ven in bo našel pašo. 1Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Jn 10,1-10
JEZUS – VRATA
Ko slišimo, kaj vse smo zagrešili na svoji življenjski poti, se začnemo spraševati: »Kaj naj storimo? Kako naj popravimo krivico, ki smo jo povzročili? Apostol Peter bi nam tudi danes odgovoril tako, kot je odgovoril na binkoštni dan: »Spreobrni se! Reši se iz tega pokvarjenega rodu!« Treba se je odločiti, komu bomo služili: Bogu ali mamonu. Treba je sprejeti odločitev: ali se bom oklenil tega sveta, ki se vsak dan spreminja in me vedno znova zavaja, ali pa se bom odločil za duhovno pot, ki me bo notranje prenovila, da bom govoril resnico, odpuščal in delal dobro vsem. Na to duhovno pot nas vabi Jezus, ko govori, da moramo vstopiti skozi vrata, kajti kdor ne vstopa skozi vrata, je tat in ropar. Jezus pravi, da je on vrata, ki vodijo v nebeško kraljestvo. Ali smo mu pripravljeni prisluhniti in vstopiti v odnos z njim? Kristus je oseba, naš prijatelj, življenjski sopotnik, ki nas vedno »greje« in »ogreva« za Življenje. Zato je prilika današnje nedelje tako pomembna za nas. Kristus uporablja simbol vrat, ki je izraz tistega časa, tiste kulture in naroda, ki je bil nomadski. Danes bi morda kot simbol uporabil »geslo« (password), ki nam omogoča vstop in tudi izstop iz mreže povezav, ki nam kažejo neko kulturo in tudi občestvo. Kristus je »geslo« za vstop v Božji svet in nas nagovarja v resničnem in tudi navideznem, virtualnem svetu. Pomembno je, da odkrijemo in prepoznamo njegov glas. Glas, ki je vsakega izmed nas poklical po imenu, nas odrešil, nam podarja polnost življenja in nam želi resnično dobro.
»Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija!« je Peter govoril zbrani množici (Apd 2,36-41). Življenje, trpljenje, smrt in vstajenje, to spada skupaj. Gledati je treba z Jezusovimi očmi, da nas ne premamijo trenutne koristi in ne zapravimo večnega življenja. Očetova obljuba je, da nam bo dal svojega Sina in omogočil živeti iz Svetega Duha. To je obljuba življenja v izobilju, obljuba, ki prinaša s seboj Božjo moč in zvestobo, da nam podari tako iskano srečo.
»Pred Bogom je hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost,« je bil prepričan apostol Peter (1 Pt 2,20-25). Če delamo kakor Kristus, je to pred Bogom hvalevredno. Samo delati dobro torej ni dovolj. Dobro mora biti storjeno tako, da je pred Bogom hvalevredno. To pa je takrat, ko svoje trpljenje, še posebno, kadar trpimo zato, ker smo delali dobro, potrpežljivo prenašamo. Potrpežljivost ni sad naše velikodušnosti, ampak vere v vstalega Gospoda, po katerem smo hrepeneli in ga srečali. Potrpežljivost nam je potrebna, da se lahko sprejmemo takšne kot smo in ne obupamo pred težavami. Zato ne smemo izgubiti upanja, da za vsakim trpljenjem pride radost, ker smo postali močnejši, bolj utrjeni, z večjo vero v življenje.
Splošno prepričanje je, da lahko pridemo v nebesa po različnih poteh. V tem je samo delček resnice, kajti gladka, široka pot, ko mislimo samo nase in iščemo le koristi, nas ne pripelje v nebesa. Samo pot služenja in nesebične ljubezni nas notranje prenavlja, naredi majhne pred Bogom, da lahko vstopimo skozi ozka vrata, ki vodijo v večno življenje. Kdor ne vstopa skoznje, navadno prevara ljudi in razočara njihove sanje o dobrem in miru. Zato, ker je tujec in mu ljudje niso pomembni. Ni mu mar, kaj nosijo v srcu, ampak jih izkorišča v svoje namene. Koliko razočaranj in prevar doživimo v življenju, če ne gremo skozi Jezusova vrata. On, dobri pastir, je tak samo zato, ker ni tat, ne razočara svojih in jim ne ukrade najdragocenejšega. Ker ni tujec, mu je najdražja naša sreča, naše dobro. Preden da, ničesar ne zahteva. Je naš zaveznik. Se trudi z nami. Hodi pred nami in nas spremlja v našem prizadevanju. Lahko počivamo z njim in jemo z njim. Vodi našo pot. On nam omogoči, da njegovo življenje postane tudi naše. Da zajamemo iz iste moči kakor on. Skrivnost evharistije je prav v tem. Njegovo življenje je postalo naše življenje, ne le za nas darovano življenje. Kruh postane Jezusovo telo zato, da bi tudi mi postali kruh za druge. Če ne ljubimo, se Bog drugim ne more pokazati tako, kot to želi. Kajti mi smo vidno znamenje njegove navzočnosti in omogočamo, da je navzoč v današnjem porabniškem svetu, kjer se zdi, da ga sploh ni in ga nikoli ne bo, ampak bo le evro in dolar in bo naše življenje žrtvovano na njunem oltarju. Če je Gospod resnično moja vrata v življenje, če je resnično moj pastir, potem mi nič ne manjka. Vsako pritoževanje in nerganje, ki ga spustim v svoje srce, proti življenju in proti drugim, ne pomeni drugega, kakor da sem se ujel v laž. Če pa bom odkril Boga, potem lahko vzkliknem: sreča in milost me bosta spremljali vse dni mojega življenja.