VELIKA SOBOTA
Slavim te Gospod, ker si me osvobodil
in nisi dal mojim sovražnikom veselja nad mano. 4 Gospod, iz podzemlja si me potegnil,
rešil me izmed njih, ki se pogrezajo v jamo. 5 Igrajte Gospodu, njegovi sveti,
zahvaljujte se njegovemu svetemu imenu! 6 Zakaj njegova jeza traja trenutek,
njegova dobrohotnost pa vse življenje;
zvečer pride jok
in zjutraj radost. 11 Sliši, Gospod, in usmili se me;
Gospod, pomočnik mi bodi!« 12 Spremenil si moje žalovanje v rajanje,
odpel mi raševnik in me opasal z veseljem; 13 da ti bo pela moja duša in ne umolknila.
Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil.
Ps 30,2.4-6.11-13
Tudi ta dan ni svete maše, saj večerna vigilija spada že k praznovanju velike noči. Vsi se mudimo ob Jezusovem grobu in premišljujemo njegovo trpljenje. Zjutraj pred cerkvijo blagoslovimo ogenj, ki ga nato raznesemo po domovih. Po stari slovenski navadi se ta dan blagoslavljajo velikonočna jedila, ki jih družina zaužije za velikonočni zajtrk.
Zvečer se po cerkvah začne velikonočna vigilija (bedenje). Zopet se blagoslovi ogenj, ob katerem se prižge velikonočna sveča, ki predstavlja vstalega Kristusa. Svečo duhovnik prinese v temno cerkev in zapoje ob njej čudovito in starodavno hvalnico. To je t.i. slavje luči, saj je vstali Kristus edina prava luč, ki razsvetljuje naše življenje. Drugi del obredov predstavlja daljše besedno bogoslužje (na voljo je devet beril iz Stare zaveze in dve novozavezni). Pred berilom iz nove zaveze zapojemo slavo, prižgejo se vse luči, oglasijo se zvonovi in orgle. Pred evangelijem pa zopet zapojemo alelujo-trikratno, vedno višje in mogočnejše. Po pridigi sledi blagoslov krstne vode, ki se uporablja za krščevanje ves velikonočni čas. Ob tem vsi navzoči s prižganimi svečami v rokah obnovimo svoje krstne obljube. Evharistično slavje se nato nadaljuje kot običajno.
Slovesni prihod v Jeruzalem
Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.
Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj,
ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«
Žena zasačena pri prešuštvovanju
Jezus pa je šel na Oljsko goro. In zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rekó: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati; kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko pa ga niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko pa so to slišali, so drug za drugim odhajali ven – počenši od najstarejših – in je ostal sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«