Kristus naroča ljubiti sovražnike
Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob.‘ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega. Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.
Mt 5,38-48
JEZUS JE NAŠ VZOR
Mi smo Božji tempelj in Božji Duh prebiva v nas. Tako lahko povzamemo Božjo besedo te nedelje. Če je naše telo svetišče, potem moramo imeti do njega spoštljiv odnos in ne smemo dovoliti, da bi ga kdo izkoriščal in ga uničeval. Zato se moramo spoštovati in ceniti. Naš odnos do sebe pogojuje odnos do naših bližnjih. Kdor namreč spoštuje samega sebe, bo spoštoval tudi sočloveka. Načelo: »Oko za oko in zob za zob!« je za kristjana nesprejemljivo. Če nas kdo užali, imamo možnost, da mu odpustimo in mu pomagamo, da bo tudi sam sposoben odpuščati in prizanašati. Tako držo nam je pokazal naš učitelj Jezus, ki je bil vzor popolnosti in svetosti. K svetosti nas vabi tudi Bog, ki je govoril Mojzesu. Od nas pričakuje ljubezen in zavračanje sovraštva, saj smo vendar ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen. Ustvarjeni smo po Božji podobi, zato pričakuje od nas, da tudi mi ravnamo tako, kot ravna on, da gledamo na brata in sestro z ljubeznijo, usmiljenjem in prizanašanjem, kajti le tako bomo verodostojni Božji otroci, taki, kot Bog želi, da smo. Prinašajmo svetu ljubezen in mu to pokažimo s svojim zgledom; prinašajmo milino, veselje, dobroto in odpuščanje.
Tretja Mojzesova knjiga (19,1-2.17-18) nam sporoča: »Ne bodi maščevalen in zamerljiv proti sinovom svojega ljudstva!« Kako zelo velja ta nauk danes, za nas Slovence. Če bi znali upoštevati ta nauk, bi čutili kot svojo življenjsko dolžnost, da poskrbimo, da se nobeden Slovenec ne bi čutil zapostavljenega in zavrženega. Kristjani lahko damo zgled in poskrbimo za tiste v župniji, ki se borijo za preživetje in potrebujejo pomoč. Na žalost je pogosto slika drugačna, saj smo preveč brezbrižni do ljudi okoli sebe in skrbimo le za lastno udobje in ugodje. Mnogi niti ne poskrbijo za lastno družino in zavržejo ljudi, ki so jim v breme. Gospod nas uči da ljubimo druge kot same sebe.
Apostol Pavel je v 1. pismu Korinčanom (3,16-23) pisal: »Če misli kdo med vami, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder. Zakaj modrost tega sveta je nespamet pri Bogu.« Zato se ne smemo zanašati na blagostanje in raj, ki nam ga obljubljajo reklame, ampak se je treba truditi za odkrivanje Božje volje. Mi smo podaljšana Božja roka. Bog lahko rešuje po konkretnih ljudeh. Bodimo primerno orodje v Božjih rokah. Božji Duh namreč prebiva v nas. Od nas, vsakega posameznika, je odvisno, kako smo odprti za njegovo delovanje. Od te povezanosti je odvisno tudi naše delovanje navzven, naši odnosi z ljudmi, ki nas obkrožajo, in naša odprtost za potrebe brata in sestre v stiski. Povabljeni smo k sodelovanju; odločitev pa je naša.
Evangelij pa nam spregovori o medsebojnih odnosih na vseh ravneh, pa naj bo v družini, v službi in pri drugih dejavnostih ali oblikah druženja, kot tudi v župniji, kjer smo še posebej povabljeni k hoji za Gospodom. Kristjani smo le toliko, kolikor delamo po zgledu Jezusa. Nobena svetna modrost, niti delovanje iz svoje volje, niti kakšni koli nauki, ki niso utemeljeni v evangeliju, nam ne koristijo za zveličanje. Jezus je edina opora, na katero se v svojem življenju in delovanju lahko naslonimo. Nekatera Jezusova priporočila so zelo težka in jih lahko uresničujemo le, če smo tesno povezani z njim. Morda je še najtežje ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje, ko pa bi jih najraje poslali v najgloblji pekel. Težko je odpuščati, ko nam nekdo naredi krivico. Vendar nas Jezus vabi, da premagamo svoj »ego« in kljub krivici podamo roko tistemu, ki nas je prizadel, da mu odpustimo. Na nas je, da naredimo prvi korak k spravi, da z dobroto premagamo to strašno stanje sovraštva. Tudi Jezus je prvi pristopil k človeku in dal vse, do poslednje kaplje krvi, da bi nas rešil iz brezna greha in smrti. Tudi mi pogosto grešimo in opuščamo dobra dela, a Gospod nam vedno znova odpušča, morda je to že petdesetič, ali stotič, a on se ne naveliča odpuščati, ker ljubi, ljubi do konca, in ker želi, da smo z njim tam, kjer je on. Čeprav ni lahko, se je vredno potruditi. Zavedati se moramo, da sami iz svoje moči in volje tega ne bomo zmogli. Zato je tu naš prijatelj Jezus, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, samo ozreti se moramo vanj in mu reči: »Slaboten služabnik sem, vendar s tvojo (po)močjo bom zmogel.« On je tisti, ki nam daje neverjetno moč, zato moremo z apostolom Pavlom reči: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč!« (Flp 4,13).