Jezus se je štirideset dni postil in bil skušan

   Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.

Mt 4,1-11

UPRIMO SE SKUŠNJAVAM

    V postnem času nas Božja beseda pogosteje vabi k razmišljanju o grehu in skušnjavah, torej o tem, kar nas oddaljuje od Boga in njegove milosti. Tudi Jezus ni bil obvarovan skušnjav. Kot človek se je moral soočati z različnimi ponudbami, kako se bo lotil uresničevanja svojih življenjskih sanj in stopil med ljudi: z besedo, ki bo prepričljiva, in z zgledom, ki bo za seboj potegnil mnoge. Zato se je odločil za beg od množice; vzel si je čas za razmislek; soočil se je z različnimi demoni in v puščavi zavrnil hudičeve skušnjave. S tem nam je nakazal pot, ki jo mora prehoditi vsak človek v času svoje duhovne rasti in hoje proti večnosti. Ta pot je sicer težka, na njej ni bližnjic in treba je biti previden vsak trenutek. Vendar pogum! Na poti nismo sami: Bog je z nami. On nam pomaga, da se lahko prebijemo skozi skušnjave, ki nas neprestano napadajo. Mik teh skušnjav je velik, zdi se, da mnogo obeta, da bo naše življenje lepše, če bomo upoštevali navodila skušnjavca, toda na koncu se izkaže, da nas je prevaral. Postni čas je čas, ko gremo vase in pogledamo na kompas in naravnamo svojo smer. To je včasih težko, vendar če računamo na Božjo pomoč, je mnogo lažje.

    Da je skušnjava nekaj, kar spremlja človeka od začetka obstoja, nam sporoča odlomek iz 1. Mojzesove knjige (2, 7-9;3,1-7), ki govori o prvem grehu. Sredi rajskega vrta je bilo drevo spoznanja dobrega in hudega. Predvsem zadnje drevo je bilo najprivlačnejše. Adam in Eva podležeta skušnjavi, da bi bila kot Bog; in spoznala sta, da sta naga, oropana Božjega. Zato smo v življenju vedno razdvojeni in se moramo boriti, da nas zlo ne bi zlomilo. Vendar nam Bog daje moč po svojih zakramentih, da lahko zmagujemo in po vsakem padcu vstanemo.

    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (5,12-19) piše,  da je po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili, a se je po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa, v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar. Pavel se je zavedal, da je milost močnejša od greha, ker je Kristus na križu premagal greh in posledice greha, smrt. Zato smo sedaj mi po poslušnosti enega postali pravični. Nič pa nam ni vsiljeno: sami se odločamo med milostjo in grehom, med življenjem in smrtjo.

    Evangelij govori o Jezusovih skušnjavah. Skušnjavec je zelo predrzen, saj se je lotil celo Jezusa, kako se ne bi lotil kogar koli izmed nas. Mi smo zanj veliko lažji plen, sploh če nismo tesno povezani z Bogom. Skušnjav v današnjem času ne manjka. Skušnjave pokažejo, kakšne namene v resnici nosimo v svojem srcu. Če si hočemo kogarkoli podrejati za svoje cilje, pomeni, da smo v srcu sami že podrejeni Skušnjavcu, ne pa Stvarniku in Resnici. Jezusova hrana je bilo spolnjevanje Očetove volje. Z njim je bil popolnoma domač in zaupen. Tako je bil svoboden, da je lahko vedno delal le to, kar je hotel Oče. Jezusova oblast nad komerkoli je moč ljubezni. Njegova poslušnost Bogu in ljubezen do njega in nas nas osvobajata. Nič več nam ni treba ničesar dokazovati in nikomur gospodovati. Omogoča, da je naša istovetnost hkrati tudi naše poslanstvo. Svojo človeško istovetnost in vlogo Jezus živi tako, da ohranja Božji način in zavrača vsako utvaro moči in oblasti. Cerkev nas na začetku posta vabi, naj bomo odprti in se ob Jezusu učimo notranjega duhovnega boja. Sv. Ignacij Lojolski je svojo vsakdanjo odločitev za Jezusov način uresničevanja človeškosti lepo izrazil v svoji molitvi: »Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj  z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« Poskusimo v postu vsak dan znova usmerjati vse svoje namene in dejanja k Bogu. Odrekajmo pa se vsem slabim mislim, besedam in dejanjem, ki so proti Bogu, nam in bližnjim. Lažnivi hudi duh nima več nobene moči nad nami, če mu je sami ne damo. Jezus, hvala ti, ker si prehodil pot našega srca in tudi nam v naši krhkosti omogočaš živeti neskončno dostojanstvo Božjih sinov in hčera. Nisi podlegel skušnjavcu, ampak si se mu je zoperstavil. Nisi ga sicer premagal enkrat za vselej, vendar si se je oborožil s pravim orožjem: z molitvijo, postom in pokoro. To troje je v postnem času tudi za nas izziv, da se odločimo in zoperstavimo vsemu, kar nam jemlje človeško dostojanstvo.