O dobrem semenu in ljuljki
Drugo priliko jim je podal takole: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svoji njivi vsejal dobro seme. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal med pšenico ljuljke in odšel. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so h gospodarju hlapci in mu rekli: ‚Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod je torej ljuljka?‘ Rekel jim je: ‚Sovražnik je to storil.‘ Hlapci so mu rekli: ‚Ali hočeš, naj jo gremo pobrat?‘ Rekel je: ‚Nikar, da pobiráje ljuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj oboje raste do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‘«
Prilika o sejavcu
In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal, je nekaj semena padlo na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je sonce vzšlo, je uvenelo in, ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zraslo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«
Jezus slavi Očeta
V tistem času je Jezus spregovoril: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč. Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«