Številna ozdravljenja
Ko so prišli iz shodnice, so z Janezom in Jakobom takoj stopili v hišo Simona in Andreja. Simonovo taščo pa je tresla mrzlica in brž mu povedo o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Pri tej priči jo je mrzlica zapustila in ona jim je stregla.
Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in mnogo hudih duhov izgnal, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali.
Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel, se napotil na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so pohiteli za njim in, ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« In rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« In hodil je okoli, učil v njihovih shodnicah po vsej Galileji in izganjal hude duhove.
Mr 1,29-39
OZNANJAJMO S PRIČEVANJEM
Svet, v katerem živimo, je nepopoln. Ta svet je na nek način »solzna dolina«, o čemer nas neprestano prepričujejo tako gospodarska kot tudi politična in duhovna kriza. Znašli smo se v slepi ulici in dokler gradimo samo na sebi, ne vidimo kakšne prave rešitve, ki bi nam ponujala svetlo prihodnost. Kaj naj storimo? Ali so ti razlogi dovolj veliki, da smo zagrenjeni in naveličani vsega? Mislim, da ne. Obstaja eno področje, ki je priložnost za vsakogar: duhovnost. Bog se nas ni naveličal, ni nas zavrgel, ampak nas čaka, da se mu približamo. Če bomo svoje življenjske karte investirali v to področje, bomo naenkrat začutili, da nismo sami. Vedno je Bog z nami, tudi takrat, ko se nam zdi, da je zelo daleč, ko nas obišče stiska in trpljenje. Takrat je z nami še bolj in nam pomaga prehoditi čas krize. Seveda Bog ni serviser, ki bi prišel na klic in mimogrede uredil našo težavo. Težave so naši izzivi v šoli življenja, zato moramo skupaj z njim rešiti drugo za drugo in se iz tega naučiti pomembnih stvari. Zato se odprimo Bogu in ga sprejmimo v svoje življenje. Z njim bodo vse naše težave mnogo lažje, saj bomo odkrili njihov smisel.
Jobova izkušnja je bila, da so človekovi dnevi polni tegobe in hrepenenja po čimprejšnjem koncu (Job 7,1-4.6-7). To doživljajo mnogi bolniki, ki so prikovani na posteljo in živijo z diagnozo skorajšnjega zemeljskega konca. Ko človeka trpljenje dotolče in ko pride neozdravljiva bolezen, ki je nisi pričakoval, nastopi psihična blokada, ko človek izgubi upanje. Tako je čutil tudi Job, ko je izgubil vse, kar je imel, celo svoje najdražje. Mar smemo izgubiti upanje? Nikakor. Bog je vendar naš stvarnik in vodnik, zato nas ne bo nikoli zapustil. Kristus je naše upanje. On se je spopadal s trpljenjem in smrtjo, zato se v trenutkih stiske ozirajmo na križ, ki je znamenje našega odrešenja.
Človek ni vržen v svet in potem popolnoma prepuščen samemu sebi, ampak nas je Stvarnik poklical v življenje s točno določeno nalogo. Apostol Pavel se je zavedal svojega poklica, da ga je Kristus sam izbral za glasnika evangelija. To ni bila njegova zasluga, ampak Božji dar, zato je hotel biti vsak trenutek dosleden Jezusov učenec. Sam piše v prvem pismu Korinčanom (9,16-19.22-23): »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zato se je vedno zavedal, da je Kristusov služabnik v službi evangelija. Tudi mi smo poslani, da pričujemo za evangelij doma, v šoli, v službi in povsod, kjer ljudje hrepenijo po odrešenju. Zato ga posnemajmo in bodimo dosledni ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.
Jezus je prišel na zemljo, da bi slehernemu človeku oznanil veselo novico, evangelij o Božjem kraljestvu. Zavedal se je, da se ne sme omejevati le na en kraj, ampak mora njegovo veselo oznanilo zaobjeti ves svet, ker smo vsi ljudje brez izjeme Božji otroci in Očetovi ljubljenci. Evangelij ni lep filozofski nauk, ki ga razumejo le redki strokovnjaki, ampak je vesela novica, da nas ima Bog rad. Ljubezen pa je vedno konkretna. Jezus je zato ozdravljal bolne, jih reševal njihovih tegob in prebujal v njih vero. Za sprejetje evangelija in za čudeže je vedno potrebna vera. Nismo kristjani zaradi resnic, ki smo jih sprejeli za svoje, ampak zaradi življenja, ki je pričevanje in razdajanje za druge. Jezus ni prišel na svet z lepimi idejami, ampak kot odrešenik: ozdravljal je, obujal mrtve, tolažil in krepil potrta srca. Kot je Jezus deloval v času svojega zemeljskega življenja, deluje tudi danes. Deluje preko škofov, duhovnikov in nas vernikov. Želi, da njegovo veselo oznanilo ponesemo v svet tudi danes. In kako se lahko njegovo oznanilo širi brez sodelavcev? Težko. Zato se mora vsakdo izmed nas zavedati, da je po krstni milosti dolžan širiti evangelij in tako kazati pot v Božje kraljestvo. Potrebujemo svetih duhovnikov, ki bodo kot Kristus zavzeto oznanjali evangelij in delili zakramente. Potrebujemo pa tudi dobrih kristjanov, ki bodo širili ljubezen v skupnosti verujočih in stali ob strani bolnim, revnim in zatiranim. Vsakdo izmed nas je poklican, da dela za skupno dobro in oznanja evangeljske vrednote. Bodimo pričevalci in svet nam bo verjel. Emily Dickinson je zapisala: »Če lahko vsaj enemu srcu preprečim, da se ne stre, ne bom živela zaman. Če enemu samemu življenju olajšam bol, če onemogli ptici pomagam nazaj v gnezdo, ne bom živela zaman.« Naj nam Bog pomaga, da bomo tudi mi ta teden sposobni v življenje vsakega, ki ga bomo srečali, prinesti nekaj sonca.