Janez Krstnik oznanja
Ljudje so ga tedaj vpraševali: »Kaj naj torej storimo?« Odgovoril jim je: »Kdor ima dve suknji, naj eno podarí tistemu, ki je nima; in kdor ima jedi, naj ravna enako.« Prišli so tudi cestninarji, da bi se dali krstiti, in so mu rekli: »Učenik, kaj naj storimo?« Odgovoril jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno.« Pa tudi vojaki so ga vpraševali: »Kaj naj pa mi storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne delajte sile, nikogar ne varajte in s svojo plačo bodite zadovoljni!« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem govoril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki, da bo svoje gumno očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.« In še mnogo drugih opominov je dajal, ko je ljudstvu oznanjal evangelij.
Janez Krstnik oznanja krst pokore
V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija:
»Glas vpijočega v puščavi:
‚Pripravite pot Gospodovo,
izravnajte njegove steze;
vsaka dolina naj se izpolni
in vsak hrib in grič naj se zniža;
in kar je krivo, naj bo ravno
in, kar je hrapavo, postani gladka pot;
in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘«
Konec sveta in prihod Sina človekovega
In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«
Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«