Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.«
Mt 25,34–36
Danes se s hvaležnostjo in molitvijo spominjamo vseh, ki so nas prehiteli v večnost — staršev, sorodnikov, prijateljev, tistih, ki so v tišini in veri hodili svojo življenjsko pot. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu, njihova dela ljubezni so svetle sledi na naših poteh. V njih je Gospod že v tem življenju pokazal svoje obličje — ko so delili kruh, izrekli toplo besedo, ponudili roko sočutja. V spominu vseh vernih rajnih ne gledamo nazaj s težo žalosti, temveč z vero v obljubo, da smrt ni konec, ampak vrata v novo življenje. Kristus, ki je premagal smrt, kliče svoje z besedami: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta.«
Prerok Izaija (25,6-8) nam riše podobo gostije, mize, kjer so vsi povabljeni, kjer ni več žalosti ne solz. Bog sam bo obrisal solze z vseh obrazov — to je obljuba, ki zdravi srce in prižiga upanje. Za nas, ki še hodimo po poti življenja, je to povabilo, da živimo z odprtim srcem, da delimo dobroto, odpuščamo, ljubimo. Kajti vsako dejanje ljubezni je vstopnica za gostijo, ki jo Gospod pripravlja v svojem kraljestvu.
Molitev: Gospod Jezus Kristus, v tvoje usmiljene roke izročamo vse verne rajne. Naj jih tvoja ljubezen očisti, razsvetli in napolni z mirom. Naj v tvojih nebesih najdejo počitek, in naj svetloba tvojega obličja sveti nad njimi na veke. Tudi nam, ki še hodimo po poti vere, daj pogum, da v vsakem človeku prepoznamo tebe — lačnega, žejnega, tujca, bolnega, osamljenega. Naj naša dela usmiljenja postanejo most, po katerem bomo nekoč stopili v tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!« Vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu vekomaj. Amen.«
Raz 7,9-12
Praznik vseh svetih nas vsako leto spomni, da svetost ni nekaj oddaljenega ali nedosegljivega. Ni rezervirana le za tiste, ki imajo svoje ime zapisano v koledarju, niti ni stvar popolnosti, ki je človek sam ne zmore. Svetost je življenje, ki se pusti oblikovati Božji ljubezni. Svetniki so ljudje iz mesa in krvi — ljudje z napakami, dvomi, ranami. A v njih je bilo nekaj odločilnega: pustili so, da jih je Bog našel. Zaupali so, da jih ima rad kljub vsemu, in to zaupanje jih je spremenilo. Svetniki so tisti, ki so ljubili bolj kot drugi, ki so v vsakdanjih stvareh iskali Boga: v delu, v molitvi, v skrbi za druge, v tihem prenašanju trpljenja. Ta praznik ni le pogled v nebo, temveč povabilo za zemljo. Bog nas kliče k svetosti tam, kjer smo — v družini, v službi, med prijatelji, v preizkušnjah in radostih vsakdana. Svetost ni nekaj izven dosega; je pot, ki se začne z majhnimi dejanji ljubezni in zvestobe.
Ko danes gledamo v množico svetih, ne gledamo le na tiste, ki jih častimo v cerkvi, ampak tudi na tiste, ki so živeli med nami: starše, stare starše, prijatelje, učitelje vere in dobrote. Njihovo življenje je tiha pridiga o tem, da Bog deluje v vsakem srcu, ki se mu odpre. Naj ta praznik v nas znova prebudi hvaležnost — da nismo sami na poti vere, da smo obkroženi z neštetimi pričevalci upanja,
in da nas v nebesih čaka občestvo ljubezni, kjer Bog obriše vsako solzo in napolni vse s svojo svetlobo. Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega. (jč)
»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Lk 18,10-14
Ne znam moliti! Tako se marsikdo danes opravičuje, a tudi v Jezusovem času so mnogi priznali, da ne znajo moliti. Zato jim je Jezus povedal priliko o dveh molivcih, o farizeju in cestninarju, ki se vsak na svoj način postavita pred Boga. Farizej se hvali pred Bogom, ko trdi, kako izpolnjuje vse zapovedi in se povišuje. Cestninar pa prizna da je grešnik in nekje zadaj v kotu prosi Božjega usmiljenja. Farizeja Gospod ni slišal, ker je poln samega sebe in Boga ne potrebuje, cestninarju pa nakloni svoje usmiljenje. Kako molim jaz: kot farizej ali kot cestninar? Ni treba posnemati ne prvega ne drugega, kajti Bog me hoče imeti pred seboj takšnega kot sem. Zato bom pravilno molil, ko bom našel odgovor na vprašanje: Kako se počutim pred Bogom? Kaj mu želim povedati o svojem življenju?
»Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Gre za močno misel o ponižnosti in resnični vrednosti človeka. Sporoča, da oholost in napuh vodita k padcu, medtem ko skromnost in ponižnost odpirata pot do resničnega spoštovanja in povzdignjenja — ne nujno v očeh ljudi, temveč v Božjih očeh ali v moralnem smislu. Povišuje se tisti, ki postavlja sebe nad druge, ki meri svojo vrednost po primerjavi, ki išče priznanje namesto resnice. Tak človek se oddaljuje od Boga, saj v svojem srcu nima prostora za milost – ker meni, da je sam dovolj. Ponižuje pa se tisti, ki spozna svojo krhkost in omejenost. Ne v smislu samoponiževanja, temveč v iskrenosti, ki se ne boji priznati: »Potrebujem Boga.« Tak človek se odpira Ljubezni, ki ga dvigne. Duhovna resnica te prilike je preprosta, a zahtevna: Bog gleda na srce, ne na zunanjost. Tisto, kar se v očeh sveta zdi veliko, v Božjih očeh pogosto postane majhno. In tisto, kar je majhno, a iskreno, Bog povzdigne. (jč)