Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Mt 22,35-39

   Farizeji so Jezusa pogosto skušali in izzivali, da bi mu dokazali, da njegov nauk ni v skladu z judovsko vero. Eden izmed njih ga je vprašal, katera je največja zapoved. Jezus mu je povedal, da je Bog, od katerega prihaja vse, kar je ustvarjeno, prvi, ki mu moramo izkazovati ljubezen in hvaležnost. In kako naj ljubimo Boga, ki ga ne vidimo? Jezus jim pravi, da je druga zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« dopolnitev prve. Boga lahko ljubimo samo z bližnjim, s katerim se vsak dan srečujemo. To je za mnoge najtežje. Drug na drugem odkrivamo napake in slabosti, zato pogostokrat iščemo dlako v jajcu. Med ljudmi ni popolne ljubezni. Jezus nas vabi, da smo prizanesljivi drug do drugega, da drug drugemu pomagamo in spoštujemo drug drugega, saj smo vsi otroci nebeškega Očeta.

   V odlomku iz 2. Mojzesove knjige beremo Gospodovo besedo: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj! Ne zatirajte nobene vdove in sirote!« Biti moramo prizanesljivi vsakomur, ki pride s kakšno prošnjo za pomoč. Bog, ki vidi stisko človeka, sliši njegov tihi klic in se zavzema za tiste, ki se sami težko branijo pred krivico. Bog nas spominja, da je vsak človek vreden spoštovanja, ne glede na to, od kod prihaja, koliko ima premoženja ali kakšen je njegov družbeni položaj. Tujec, ki išče sprejetost, vdova, ki se spopada z osamljenostjo, sirota, ki pogreša varnost in ljubezen, ter ubogi, ki ne ve, kako bo preživel jutrišnji dan, niso pozabljeni v Božjih očeh. Prav v njihovi ranljivosti se razodeva naše poslanstvo: da postanemo bližnji tistim, ki potrebujejo pomoč, razumevanje in človeško toplino. Ljubezen do Boga se vedno znova preizkuša v našem odnosu do človeka. Ni dovolj, da molimo, obiskujemo cerkev in poslušamo Božjo besedo, če ob tem ostajamo brezbrižni do trpljenja bližnjih. Naša vera postane živa takrat, ko se spremeni v dejanja.