Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹«   

Jn 20,15-17

   To nedeljo imamo zunanjo slovesnost zavetnice sv. Magdalene, žene, ki ji Jezus veliko odpusti. Od takrat ga z ljubeznijo spremlja do kalvarije, kjer Jezus umre in vesele novice – vstajenja. Solze žalosti, izgube, nevednosti. Marija Magdalena stoji pred praznim grobom in ne ve, da je vstajenje že tam, tik ob njej. V trenutku, ko Jezus izreče »Marija«, se tema zmede razblini. Njegov glas prebudi srce. Marija prepozna Učitelja, ne s pogledom, ampak s sluhom srca. V stiski ne prepozna Jezusa – misli, da je vrtnar. A vse se spremeni z eno samo besedo: »Marija!« Ime, izrečeno z ljubeznijo, prepoznavanjem, klicem k življenju. In v hipu se njene oči odprejo – Rabuní! – Učitelj! Jezus je ni obsodil zaradi solz ali zmede. Ni je zavrnil, Toda Jezus pravi: »Ne oklepaj se me.« Ljubezen ni posedovanje. Vera ni zadrževanje, ampak poslanstvo. Jezus jo pošlje ker ga ni takoj prepoznala. Spregovoril ji je osebno, nežno, in ji zaupal nalogo: Povej mojim bratom...

   Bog prihaja osebno. Pokliče nas po imenu. Ko ga prepoznamo, nas ne pušča v objemu čustev, temveč nas pošlje naprej – k drugim. Vsakdo, ki se sreča z vstalim Kristusom, postane priča. Marija Magdalena je prva apostolka vstajenja. Ne zato, ker je vedela vse, ampak ker se je pustila poklicati. Vstali Kristus nas ne pušča pri sebi – kliče nas po imenu, preobrazi srečanje v poslanstvo, in pošlje naprej. Ne da bi ga zadržali zase, ampak da bi ga ponesli drugim. Ko Bog izgovori tvoje ime – ga slišiš? In si pripravljen iti?     (jč)

   Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« … Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel.  

Lk 10,25-27.33-34

Ljubi Boga. Z vsem. Ne napol, ne občasno. Ljubi ga z vsem srcem, ko ti gre dobro, in z vso močjo, ko si na tleh. Z vsem mišljenjem – torej tudi takrat, ko dvomiš, ko ne razumeš. In potem ljubi bližnjega – ne le tistega, ki ti je všeč, ampak vsakega človeka. In ljubi ga kakor samega sebe. To pomeni, da moraš tudi sebe videti z Božjimi očmi – kot vrednega ljubezni. To ni le zapoved, to je pot. Če res vzamemo te besede zares, se spremeni vse: naš odnos do Boga, do drugih in do sebe. Ni več prostora za površnost. Ljubezen ni občutek – je odločitev. In ta odločitev nas vodi v življenje, ki ne mine. Večno življenje se ne začne po smrti. Začne se zdaj – ko se odločimo ljubiti tako, kot nas uči Jezus.

   V življenju pogosto hodimo mimo ljudi, ki so ranjeni – ne nujno telesno, ampak v srcu, v duši, v upanju. Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu pokaže, kaj pomeni prava ljubezen do bližnjega: ne vprašanja, kdo je kriv, ne iskanje izgovorov, ampak dejanje sočutja. Samarijan ne samo vidi bolečino – ustavi se, pristopi, oskrbi in ostane. Ne gre naprej, dokler ni prepričan, da je za človeka poskrbljeno. To ni le zgodba o prijaznosti. To je klic k življenju, kjer ni dovolj, da čutimo – moramo ukrepati. Sočutje brez dejanja je samo dober občutek. Prava ljubezen vedno nekaj stane: čas, udobje, varnost, včasih tudi denar. A prav v tem je moč – ker ko pomagamo drugemu, postajamo podobni Kristusu. Vprašanje, ki ga prilika postavlja vsakemu od nas, ni: »Kdo je moj bližnji?« Temveč: »Komu bom jaz bližnji danes?«