Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3,16-17
Janez Krstnik je vabil svoje poslušalce. Naj stopijo v vodo in s tem pokažejo, da hočejo spremeniti svoje življenje na bolje. Jezusov krst pa je bil nekaj posebnega: ko ga je Janez potopil v reko Jordan, se je pojavil golob kot posebno Božje znamenje. Golob predstavlja Svetega Duha, ki je Bog in to je edina prava garancija, da nas krst notranje prerodi in zares zaživimo novo življenje. Pri krstu so nam vsi grehi odpuščeni in pred nami je prava prihodnost, ko nismo več sami, ampak z nami je vedno tudi Bog.
Prizor Jezusovega krsta je tih, a hkrati izjemno močan. Jezus stopi iz vode kot eden izmed mnogih. Brez razlage, brez poveličevanja. Samo človek, ki je stopil v vrsto z drugimi. In prav v tem trenutku se zgodi nekaj, kar preseže vsakdanje.
Nebesa se odprejo. Ne zato, ker bi Jezus kaj dokazal, ampak ker je v polni zvestobi sprejel svojo pot. Božji Duh se spušča kakor golob. Ne nasilno, ne hrupno. Golob je podoba miru, bližine, nežnosti. Bog ne pride z močjo, ki bi strašila, ampak z navzočnostjo, ki ostaja. Najbolj presenetljive pa so besede glasu iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus še ni naredil čudeža. Še ni učil množic. Še ni šel na križ. In vendar je že imenovan ljubljeni Sin. To pove nekaj bistvenega: Božja ljubezen ne temelji na dosežkih, ampak na odnosu. Povabljeni smo, da se vprašamo, kako gledamo nase. Pogosto svojo vrednost merimo po tem, kaj naredimo, kako uspemo, kako nas vidijo drugi. Toda pri krstu Jezus prejme potrditev, še preden začne svoje javno delovanje. Najprej identiteta, potem poslanstvo. (jč)
In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Jn 1,14
Ta misel nas ustavi pri skrivnosti, ki je hkrati zelo velika in zelo blizu. Beseda, ki je bila od začetka, ni ostala oddaljena. Postala je meso. Vstopila je v naš vsakdan, v krhkost, utrujenost, veselje in bolečino človeškega življenja. Bog ni govoril le od daleč. Govoril je z obrazom, z rokami, z življenjem. Ko evangelij pravi, da se je naselila med nami, pove nekaj zelo konkretnega. Ne le da je prišla na obisk, ampak je ostala. Delila je naš prostor, naš čas, naše zgodbe. In v tem navadnem bivanju smo lahko videli njeno veličastvo. Ne bleščeče moči, ampak veličastvo ljubezni, ki se daruje, in resnice, ki osvobaja. To veličastvo prihaja od Očeta, a se kaže v Sinu, ki je blizu. Poln milosti, ker nas sprejema takšne, kot smo. Poln resnice, ker nas vabi, da rastemo in se spreminjamo. V tej Besedi, ki je postala meso, se Bog razkrije kot nekdo, ki želi biti z nami. In prav v tem je njegova največja slava. Človeštvo mora pripeljati do vrhunca, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.
»V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« (Ef 1,5) To je veselo sporočilo božičnih praznikov. Biti Božji otrok ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar, najlepša stvar, ki smo jo prejeli, ko se je Jezus ponižal in postal človek. Prišel je živet k nam, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Sam je večkrat rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno!« Samega sebe je dal za zgled, da bi se tudi mi ljubili med seboj in Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli, delili z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali. (jč)
Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.
Lk 2,9-11
Evangelij nam pove, da so bili pastirji prestrašeni. To ni nepomembna podrobnost. Pastirji niso bili pripravljeni na svetlobo, na Božjo bližino, na poseg v njihovo noč. Bili so sredi dela, sredi rutine, morda utrujeni, morda navajeni, da jih nihče ne opazi. In prav tja stopi angel. Ne v tempelj, ne v palačo, ampak na polje, med navadne ljudi. Božja slava jih obsije in njihov prvi odziv je strah. Tako pogosto je tudi pri nas. Ko se dotaknemo nečesa svetega, ko se odpre vprašanje smisla, ko nas doseže resnica o nas samih, se ustrašimo. Ker svetloba razkriva. Ker nas presega. Ker nas vabi iz varne teme, kjer imamo stvari vsaj približno pod nadzorom.
Angel pa ne začne z zahtevo, ampak z besedami: Ne bojte se. To je prva božična beseda. Bog ve, da nas je strah. In prav zato pride. Ne, da bi nas osramotil ali prestrašil, ampak da bi nam dal pogum. Oznanjeno je veliko veselje, in to veselje ni omejeno. Ni samo za pobožne, uspešne ali močne. Je za vse ljudstvo. Odrešenik se rodi kot nezasluženi dar, ne kot nagrada. Rodi se v Davidovem mestu, v skromnosti, v ranljivosti otroka. Pride tako, da ga lahko spregledamo. Božič nas vabi, da tudi mi dovolimo Bogu stopiti v naše srce. Tja, kjer smo takšni, kot smo. S strahovi, vprašanji, utrujenostjo. In da verjamemo, da se tudi v našem življenju lahko rodi nekaj novega. Mir. Upanje. Veselje, ki ne mine. (jč)
Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt.
Mt 2,13-14
Tudi Sveta Družina je imela številne probleme, saj je takoj po rojstvu Jezusa morala bežati iz svoje dežele v Egipt, kjer jih kralj Herod, ki se je bal za svoj prestol, ni mogel najti. Rivalstvo za »prestol«, kdo bo prvi in bo imel moč nad drugimi, je vedno prisotno. To se ne dogaja le na političnem področju in med ljudmi, ki prizadevajo kariero, ampak je prisotno že med brati in sestrami. Še posebej to čutimo, ko smo v tujini, med ljudmi, ki nas gledajo postrani, nam zavidajo, če smo uspešni, in se nas želijo znebiti. Vse to je bilo prisotno v Jezusovi družini, ki je bila kot tujci v Egiptu, tudi po vrnitvi v domači Nazaret. Jožef in Marija sta se morala zelo potruditi, da sta Jezusa navadila strpnosti, usmiljenja in sodelovanje z drugimi. Posnemajmo lep zgled Svete družine in bodimo tudi sami strpni, prilagodljivi in velikodušni do vseh ljudi, še posebej do tujcev.
Tudi apostol Pavel nas v pismu Kološanom spodbuja: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kdo proti komu kaj pritožiti.« (Kol 3,13) Vabi nas, da smo usmiljeni, dobrotljivi, ponižni, krotki in potrpežljivi. Njegovo priporočilo velja tudi danes: v družini je treba sprejemati določene kompromise, ko se je treba ponižati in sprejeti mnenje drugega. Kjer se člani spoštujejo, je resnično pristno vzdušje medsebojnega zaupanja in prizanašanja. (jč)
Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
Mt 1,18-21
V vsaki družini pride od časa do časa do večjih ali manjših konfliktov. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo, ko sta bila šele zaročena. Vendar je zaroka pomenila do neke mere že zakonsko zvezo, čeprav še nista živela v isti hiši. In Jožef naenkrat odkrije, da je Marija noseča. Ko je razmišljal, kaj naj naredi, ga je v spanju obiskal angel, ki ga je Bog poslal z jasnim naročilom: : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha!« Pred Jožefom je bilo novo odkritje, povezano z veliko skrivnostjo, da se z Marijo dogaja nekaj posebnega, kar je skregano s človeško logiko. Vsak človek je nezaslužen Božji dar, neraziskana skrivnost in zato nas lahko Božji poseg preseneti ravno takrat, ko smo mislili, da je naš življenjski načrt dokončno postavljen.
Jožef se sooča z notranjim bojem. Kot pravičen mož ne želi Marije osramotiti, hkrati pa ne razume, kar se dogaja. Njegov strah ni le strah pred neznanim, temveč tudi pred odgovornostjo, ki jo prinaša Božji načrt. Besede angela »ne boj se« so zato ključne – Bog ne zanika težavnosti položaja, ampak Jožefa vabi k zaupanju. V tem odlomku vidimo, da vera ni odsotnost dvoma, temveč odločitev sredi dvoma. Jožef ne dobi vseh odgovorov, dobi pa zagotovilo, da Bog deluje tudi tam, kjer človek ne razume. Sprejeti Marijo pomeni sprejeti skrivnost, tveganje in pot, ki je ne bo mogoče razložiti drugim. Jožefova veličina je v njegovi poslušnosti. Ne govori, ne ugovarja, ne išče dokazov. Preprosto stori, kar mu je naročeno. S tem postane varuh Marije in Jezusa, pa tudi zgled tihe vere za vse rodove. Njegova drža nas uči, da Bog pogosto deluje skozi navadne ljudi, ki so pripravljeni zaupati bolj kot razumeti. Ta odlomek nas danes nagovarja zelo osebno. Kolikokrat se tudi sami znajdemo pred situacijami, ki jih ne razumemo in ki nas je strah sprejeti? Jožef nas vabi, da v takih trenutkih ne bežimo, ampak prisluhnemo in zaupamo, da ima Bog širšo sliko, kot jo vidimo mi. (jč)