Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 

Lk 17,12-15

   Jezus nadaljuje: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje je pa onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« Ko potrebujemo zdravje, trkamo na vsa možna vrata, da bi čimprej našli koga, ki nam lahko pomaga. Tako je bilo tudi v primeru desetih gobavcev, ki so Jezusa prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« In kaj se je zgodilo po ozdravljenju? Samo eden se je spomnil, da njegovo ozdravljenje ni nekaj samoumevnega in se mora zahvaliti tistemu, ki ga je ozdravil. In še ta je bil tujec, Samarijan, in zanj bi bilo samoumevno, da bi brez slabe vesti odšel domov, kajti Judje so imeli Samarijane za manjvredne in z njimi niso niti govorili. Tako je na tem svetu: tudi Boga velikokrat bolj častijo in se primerno obnašajo do njega tisti, ki ga sploh ne poznajo.

   Včasih čakamo, da se bo nekaj spremenilo od zunaj – da se bo odprla prava priložnost, da bo kdo drug poskrbel za naš korak naprej. A Jezusove besede “Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.” so povabilo, da se sprememba začne znotraj nas. Rešitev ni v čudežu, ki pade z neba, temveč v veri, ki nas dvigne s tal. Vera, ki premakne srce, da naredi prvi korak, tudi če pot še ni jasna. Ko vstaneš z zaupanjem, se življenje začne premikati. Bog deluje tam, kjer človek pogumno vstane. Ko vstaneš, se ne spremeni samo tvoj položaj — spremeni se tvoje srce. Postaneš človek, ki verjame, da je mogoče iti naprej. In prav ta vera te rešuje: ne pred trpljenjem, ampak pred obupom. Vstani. Pojdi. Zaupaj. Bog hodi s tabo.   (jč)