Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«

   Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«    

Lk 1,1-3.17-20

   Te besede Jezusa še danes zvenijo z enako močjo. Svet je poln ljudi, ki hrepenijo po smislu, upanju in resnici – poln "zrelih klasov", ki čakajo, da jih nekdo vidi, sliši in jim približa Božjo ljubezen. A delavcev je malo. Premalo je tistih, ki so pripravljeni vstati, stopiti iz cone udobja in postati orodje Božje dobrote v svetu. To ni le klic k duhovništvu ali redovništvu. To je povabilo vsakemu izmed nas. Delo na Gospodovi njivi je delo vsakdanjega pričevanja – v družini, na delovnem mestu, med prijatelji. Biti "delavec" pomeni živeti iskreno, služiti drugim in pogumno oznanjati evangelij – tudi z dejanji, kadar besede niso dovolj. A Jezus nas najprej povabi k molitvi. "Prosite Gospoda žetve." Prva naloga ni akcija, ampak odnos. Molitev. Povezanost z Gospodom, ki edini lahko pošilja in vodi. Ko molimo, se naše srce naravna na Božji pogled – in morda v tej molitvi slišimo tudi Njegov klic prav zase.

   Dvainsedemdeseteri se vrnejo navdušeni. Doživeli so moč Jezusovega imena – demoni so se umikali, zlo je bežalo. Čutijo, da se nekaj velikega dogaja. A Jezus jih preseneti. Ne ustavi jih, ne razvrednoti njihove izkušnje, ampak preusmeri njihov pogled. Vrednost učenca ni v uspehu, dosežkih ali zunanjih rezultatih. Resnična moč ni v tem, kar zmore, ampak v tem, komu pripada. Jezus ne obljublja življenja brez bojev, ampak jim zagotavlja: nič vam ne bo škodovalo. Ne zato, ker bodo vedno zmagovali, ampak ker so vpisani v večnost. V varstvo Boga. Tudi mi včasih iščemo potrditev v rezultatih – v tem, koliko naredimo, koliko vplivamo, koliko nas drugi spoštujejo. Jezus pa nas vabi globlje. Pravi: "Bodi vesel, ker si moj. Ker tvoje ime ni zapisano v statistiki, ampak v nebesih." To je temeljno veselje – tiho, a trdno. Ne temelji na tem, kar dosežemo, ampak na tem, kar nam je bilo podarjeno.   (jč)

   Peter in Janez sta se ozrla vanj in Peter je rekel: »Poglej v naju!« In gledal je vanju v pričakovanju, da bo od njiju kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!«

Apd 3,4-6

   »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi.« To je srce evangelija: dati tisto, kar imamo od Boga. Ne vsega materialnega, ampak tistega, kar res zdravi – vero, upanje, moč za novo življenje. Peter berača že v začetku pripravi, da denar tisto, kar bo prejel. Prava pomoč ni vedno v materialnem. Tudi če nimamo bogastva, to ne pomeni, da ne moremo dati ničesar. Peter ima nekaj drugega – duhovni dar, vero, moč, ki mu je dana po Jezusovem imenu. In to je pripravljen dati naprej. Brez zadržkov. Največ, kar lahko damo, ni stvar, ampak dar, ki prihaja iz odnosa z Bogom – molitev, vera, upanje, pogum, ljubezen, Božja moč. To je srčika stavka. Peter ne deluje v svojem imenu ali moči, ampak v Jezusovem imenu – to pomeni z Njegovo oblastjo. In v tem imenu človek prejme ozdravljenje. Peter ne samo pomaga – on človeka povabi v novo življenje. Jezusovo ime ima moč. Ne gre za čudež kot predstavo, ampak za znamenje nove resničnosti – da po veri v Kristusa človek lahko vstane: iz bolezni, greha, obupa, brezizhodnosti.

   Danes praznujemo dva stebra Cerkve – Petra, skalo vere, in Pavla, ognjeni glasnik evangelija. Bila sta različna po značaju, po poti in izkušnjah, a združena v eni stvari: vdanosti Kristusu. Peter je bil Jezusov učenec, ki ga je spremljal vseskozi. Bil je apostol, ki marsičesa ni razumel, vsaj tistih nebeških resničnosti. Naredil je mnogo napak, preveč je mislil posvetno, zato ga je Jezus grajal. Bil je slaboten, a kljub temu, ali morda prav zaradi tega, ga je Jezus izbral za prvega papeža. Prevladala je ljubezen do Boga. Peter nas uči, da tudi padci niso konec, če se vrnemo k Bogu z iskrenim srcem. Pavlova pot je zelo drugačna. Bil je goreč nasprotnik Jezusa in kristjanov. Prav zaradi tega, se mu prikaže Jezus in se mu razodene. Tako postane goreč oznanjevalec Jezusovega nauka, misijonar narodov. Pavel nas uči, da nihče ni tako daleč, da ga ne bi mogla doseči milost. Oba sta svoje življenje položila za resnico evangelija. Njuna pot ni bila lahka, a je bila polna smisla – ker sta živela za Nekoga večjega od sebe. Naj tudi mi pogumno hodimo po poti vere: s Petrovo stanovitnostjo in Pavlovo gorečnostjo. Bog ne išče popolnih – išče predanih.  (jč)