Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« 

   Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven.

Jn 11, 21-27.38-43

   V današnjem evangeliju beremo zgodbo o obuditvi Lazarja. Jezus je imel zelo rad Lazarja ter njegovi sestri Marijo in Marto. Pogosto jih je obiskal in v njihovi hiši so se zgodile pomembne stvari. Danes beremo, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Ko je Jezus prišel k Lazarjevemu grobu se je zjokal. Navzoči so govorili: »Glejte, kako ga je imel rad!« Jezus je popoln človek, nobena stiska mu ni tuja in zato upa pokazati svoja čustva. On je oseba, ki nas razume, ker pozna sleherno človeško stisko in mu ni vseeno, kako se soočamo s svojimi težavami. Njegova tolažba ni prazno čvekanje, ampak empatično doživljanje drugega takšnega kot je v resnici, brez nekih olepšav in obljub, ki ne prinašajo nobenega olajšanja. Zato nas Jezus vabi, da smo realisti in se nas stiska drugega resnično dotakne. Takrat smo sposobni drugega resnično potolažiti in zanj moliti.

   Jezusova izjava ob obuditvi Lazarja ne govori le o telesnem čudežu, ampak razkriva nekaj veliko globljega: da življenje, ki ga Bog podarja, presega meje smrti. Jezus ne pravi samo, da daje vstajenje – pravi, da je vstajenje in življenje. To pomeni, da je resnično življenje povezano z odnosom z Njim. Lazarjeva zgodba nas vabi, da razmislimo o svojih “grobovih” – o trenutkih, ko smo ujeti v strah, brezup, krivdo ali otopelost. Včasih smo navzven živi, znotraj pa kot da ne dihamo več. In prav v te zaprte prostore Jezus kliče po imenu, tako kot je poklical Lazarja: “Pridi ven!” Vera tukaj ni le sprejem neke ideje o posmrtnem življenju, ampak zaupanje, ki že zdaj odpira srce za novo življenje. Kdor veruje, začne živeti drugače: z upanjem, ki ga ne uniči nobena izguba, in z ljubeznijo, ki presega strah pred smrtjo. Ta odlomek nas zato nežno, a odločno vabi: ne ostajajmo v tem, kar nas duši. Dovolimo, da nas Božji glas prebudi, razveže vezi in nas popelje v polnost življenja – že danes.  (jč)