Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

Mt 4,17.23

   V Matejevem evangeliju beremo o tem, kako je Jezus začel svoje javno delovanje. Vabil je ljudi k spreobrnjenju in poklical prve apostole, ki so vse pustili in šli za njim. Ni izpostavil samega sebe, ni se trudil, da bi ustvaril kariero, ampak je izpostavil Božje kraljestvo, v katerega smo vsi povabljeni. Za vstop v to kraljestvo pa je potrebno spreobrnjenje oziroma življenje v skladu z darovi in milostmi, ki jih vsak dan prejemamo. Zato je naša naloga, da vsak dan odkrivamo Božjo voljo in se po svojih močeh potrudimo, da jo izpolnimo. Smisel našega življenja ni v tem, da živimo od danes do jutri, temveč da smo kot kristjani znamenje za tiste, ki ne verujejo, dvomijo in ne vedo, kje lahko najdejo Boga. Odkriti ga moramo v našem življenju, to je, v naši dobroti, spoštovanju in nesebični ljubezni.

   Danes je tudi nedelja Svetega pisma. Sveto pismo je za nas kristjane pismo Boga človeku. V njem nas Bog nagovarja, nam razodeva, kdo je, in nas vabi v odnos z njim. Čeprav so besedila zapisali ljudje v različnih časih in okoliščinah, verujemo, da jih je navdihnil Sveti Duh, zato v njih prepoznavamo Božjo besedo. V Svetem pismu Bog govori na človeški način, skozi zgodbe, preroške besede, zapovedi, molitve in Jezusovo življenje. Posebno mesto ima Nova zaveza, kjer Bog spregovori po Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in najpopolnejše razodetje Boga. Kot pismo Boga Sveto pismo ni namenjeno le branju, ampak poslušanju in odgovoru. Kristjan ga bere z odprtim srcem, v molitvi in razmisleku, ter se skuša po njem ravnati v vsakdanjem življenju. Tako Sveto pismo postaja živ dialog med Bogom in človekom, ki se nadaljuje v vsaki generaciji.  (jč)

   Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Mt 3,16-17

   Janez Krstnik je vabil svoje poslušalce. Naj stopijo v vodo in s tem pokažejo, da hočejo spremeniti svoje življenje na bolje. Jezusov krst pa je bil nekaj posebnega: ko ga je Janez potopil v reko Jordan, se je pojavil golob kot posebno Božje znamenje. Golob predstavlja Svetega Duha, ki je Bog in to je edina prava garancija, da nas krst notranje prerodi in zares zaživimo novo življenje. Pri krstu so nam vsi grehi odpuščeni in pred nami je prava prihodnost, ko nismo več sami, ampak z nami je vedno tudi Bog.  

   Prizor Jezusovega krsta je tih, a hkrati izjemno močan. Jezus stopi iz vode kot eden izmed mnogih. Brez razlage, brez poveličevanja. Samo človek, ki je stopil v vrsto z drugimi. In prav v tem trenutku se zgodi nekaj, kar preseže vsakdanje.

Nebesa se odprejo. Ne zato, ker bi Jezus kaj dokazal, ampak ker je v polni zvestobi sprejel svojo pot. Božji Duh se spušča kakor golob. Ne nasilno, ne hrupno. Golob je podoba miru, bližine, nežnosti. Bog ne pride z močjo, ki bi strašila, ampak z navzočnostjo, ki ostaja. Najbolj presenetljive pa so besede glasu iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus še ni naredil čudeža. Še ni učil množic. Še ni šel na križ. In vendar je že imenovan ljubljeni Sin. To pove nekaj bistvenega: Božja ljubezen ne temelji na dosežkih, ampak na odnosu. Povabljeni smo, da se vprašamo, kako gledamo nase. Pogosto svojo vrednost merimo po tem, kaj naredimo, kako uspemo, kako nas vidijo drugi. Toda pri krstu Jezus prejme potrditev, še preden začne svoje javno delovanje. Najprej identiteta, potem poslanstvo.  (jč)

   In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹«

Jn 1,32-33

   Janez ne izhaja iz tega, kar že ve, ampak iz tega, kar mu je dano videti. Dvakrat poudari: »nisem ga poznal«. To je pomembno. Janez ne priča kot nekdo, ki bi Jezusa potrdil zaradi bližine, navade ali pričakovanj, ampak kot nekdo, ki se pusti presenetiti. Znamenje Duha, ki se spušča in ostane, ni spektakel. Golob ni simbol moči, ampak miru, tihe navzočnosti. Ključno je prav to: Duh ne pride le za trenutek, ampak ostane. S tem je razodeto, kdo Jezus je, ne po zunanjem uspehu, ampak po notranji povezanosti z Bogom.

   Janezova vloga je poslušnost. On se bo umaknil, ker se je pojavil močnejši od njega. Ne razlaga po svoje, ne dodaja. Zvest je temu, kar mu je bilo rečeno: opazuj, čakaj, prepoznaj. Vera tukaj ni rezultat razmišljanja, ampak zvestega gledanja. In ko vidi, ne zadrži zase. Priča. Odlomek nas tiho vpraša: po čem danes mi prepoznavamo Božje delovanje? Po hrupu, učinkih, gotovosti? Ali po tihih znamenjih, ki vztrajajo? In ali si sploh dovolimo reči: »nisem poznal«, da bi lahko resnično videli?

   In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Jn 1,14

   Ta misel nas ustavi pri skrivnosti, ki je hkrati zelo velika in zelo blizu. Beseda, ki je bila od začetka, ni ostala oddaljena. Postala je meso. Vstopila je v naš vsakdan, v krhkost, utrujenost, veselje in bolečino človeškega življenja. Bog ni govoril le od daleč. Govoril je z obrazom, z rokami, z življenjem. Ko evangelij pravi, da se je naselila med nami, pove nekaj zelo konkretnega. Ne le da je prišla na obisk, ampak je ostala. Delila je naš prostor, naš čas, naše zgodbe. In v tem navadnem bivanju smo lahko videli njeno veličastvo. Ne bleščeče moči, ampak veličastvo ljubezni, ki se daruje, in resnice, ki osvobaja. To veličastvo prihaja od Očeta, a se kaže v Sinu, ki je blizu. Poln milosti, ker nas sprejema takšne, kot smo. Poln resnice, ker nas vabi, da rastemo in se spreminjamo. V tej Besedi, ki je postala meso, se Bog razkrije kot nekdo, ki želi biti z nami. In prav v tem je njegova največja slava. Človeštvo mora pripeljati do vrhunca, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.

   »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« (Ef 1,5) To je veselo sporočilo božičnih praznikov. Biti Božji otrok ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar, najlepša stvar, ki smo jo prejeli, ko se je Jezus ponižal in postal človek. Prišel je živet k nam, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Sam je večkrat rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno!« Samega sebe je dal za zgled, da bi se tudi mi ljubili med seboj in Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli, delili z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali.  (jč)