»Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Lk 21,14-19

   Besede, ki jih slišimo v tem odlomku, so zahtevne. Ne obljubljajo lahke poti. Ne ponujajo bližnjic. A prav v tem je njihova moč. Jezus govori odkrito, brez olepševanja: če hodiš za njim, se bodo stvari včasih zaostrile. Morda boš nerazumljen, zavrnjen ali celo izdajan od tistih, od katerih bi najmanj pričakoval. To zaboli – in Bog tega ne skriva. A sredi teh resnic stoji druga, še močnejša: ne boj se. Ne pripravljaj si izgovorov. Ne išči popolnih stavkov. Ne skušaj nadzorovati vsega, kar bi se lahko zgodilo. Bog sam obljublja, da bo dal besede in modrost, ki je ne more zlomiti noben nasprotnik. To je povabilo v zaupanje, ne v napetost. Povabilo, da spustiš strah, ki te sili v pretirano načrtovanje. Ko Jezus govori o izgubljenih laseh, ne govori o fizični varnosti, ampak o tem, da nisi nikoli izpuščen iz Božjih rok. Tudi ko te svet potiska v kot, te Bog drži pokonci. Ljudje ti lahko odvzamejo marsikaj, ne morejo pa ti vzeti tistega, kar ti da On – notranjo trdnost, mir in novo življenje.

   Zadnji stavek je ključ: s svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. Stanovitnost ni togost. Je zvestoba, ki se ne zlomi ob prvem odporu. Je mirna odločnost, ki vztraja, ker ve, komu zaupa. Ni hrupna. Ni agresivna. Je preprosta, trdna navzočnost človeka, ki se opira na Boga, ne na lastne strategije. Ta odlomek nas vabi, da svoje srce prestavimo iz obrambnega položaja v položaj zaupanja. Da stopimo iz skrbi v zbranost. Iz strahu v odprtost. Da ne živimo vnaprej v vseh mogočih scenarijih, ampak da smo tukaj in zdaj – pripravljeni, ker vemo, da nismo sami. Bog ne obljublja lahke poti. Obilno pa obljublja svojo bližino. In včasih je to največji čudež: v najtežjih trenutkih dobiš moč, ki ni tvoja, in besede, ki te presežejo. Zato lahko hodiš naprej. Zato lahko ostaneš stanoviten. Zato lahko živiš.

  Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.«
Mt 25,34–36

Danes se s hvaležnostjo in molitvijo spominjamo vseh, ki so nas prehiteli v večnost — staršev, sorodnikov, prijateljev, tistih, ki so v tišini in veri hodili svojo življenjsko pot. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu, njihova dela ljubezni so svetle sledi na naših poteh. V njih je Gospod že v tem življenju pokazal svoje obličje — ko so delili kruh, izrekli toplo besedo, ponudili roko sočutja. V spominu vseh vernih rajnih ne gledamo nazaj s težo žalosti, temveč z vero v obljubo, da smrt ni konec, ampak vrata v novo življenje. Kristus, ki je premagal smrt, kliče svoje z besedami: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta.«

   Prerok Izaija (25,6-8) nam riše podobo gostije, mize, kjer so vsi povabljeni, kjer ni več žalosti ne solz. Bog sam bo obrisal solze z vseh obrazov — to je obljuba, ki zdravi srce in prižiga upanje. Za nas, ki še hodimo po poti življenja, je to povabilo, da živimo z odprtim srcem, da delimo dobroto, odpuščamo, ljubimo. Kajti vsako dejanje ljubezni je vstopnica za gostijo, ki jo Gospod pripravlja v svojem kraljestvu.

   Molitev: Gospod Jezus Kristus, v tvoje usmiljene roke izročamo vse verne rajne. Naj jih tvoja ljubezen očisti, razsvetli in napolni z mirom. Naj v tvojih nebesih najdejo počitek, in naj svetloba tvojega obličja sveti nad njimi na veke. Tudi nam, ki še hodimo po poti vere, daj pogum, da v vsakem človeku prepoznamo tebe — lačnega, žejnega, tujca, bolnega, osamljenega. Naj naša dela usmiljenja postanejo most, po katerem bomo nekoč stopili v tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

   Vi ste Božja zgradba. Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder stavbenik položil temelj, drug pa nanj zida; vsak pa naj gleda, kako zida. Kajti drugega temelja nihče ne more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus. 

1 Kor 9-11

    Ko apostol Pavel pravi: »Vi ste Božja zgradba,« nas vabi, da razmislimo, kdo je resnični graditelj našega življenja. Svet nas pogosto uči, da smo sami svoj arhitekt — da sami postavljamo temelje, gradimo svojo identiteto, svojo prihodnost, svoj uspeh. A Pavel jasno pove: temelj je že položen. In ta temelj ni človekov dosežek, ampak oseba — Jezus Kristus. Božja zgradba torej ni skupek pravil ali idealov, ampak živo življenje, ki raste iz odnosa z Njim. Pavel pravi: »Po Božji milosti sem kot moder stavbenik položil temelj.« To pomeni, da tudi naša modrost, trud in delo nimajo pravega pomena, če niso postavljeni na Kristusu. Brez tega temelja vse, kar zgradimo — kariera, ugled, celo naše dobro delo — nima trajne vrednosti. Zato Pavel opozarja: »Vsak naj gleda, kako zida.« To je povabilo k iskrenemu pogledu vase. Na čem stojijo moje odločitve? Kaj je osnova mojih vrednot? Gradim iz samovolje ali iz poslušnosti Bogu? Temelj je že popoln — a način, kako gradim nanj, določa, ali bo moja zgradba obstala ali se zrušila ob preizkušnjah. Božja zgradba ni le posameznik, ampak skupnost. Vsak od nas je živa opeka, ki jo Bog postavlja na pravo mesto. Ni dovolj, da stojimo sami — zgradba nastane šele, ko se povežemo v ljubezni, v služenju, v občestvu. Tako Kristus postane ne le temelj, ampak tudi vez, ki drži vse skupaj. Na koncu je Pavlovo sporočilo jasno: graditi na Kristusu pomeni živeti iz Božje milosti, ne iz lastne moči. Vse drugo mine. Le to, kar je zgrajeno na Njem, ostane.

    Na zahvalno nedeljo se spomnimo, da je vse, kar imamo, dar. Naše delo, sadovi zemlje, zdravje, družina — nič od tega ni samoumevno. Pavel pravi: »Vi ste Božja zgradba.« Bog je tisti, ki daje temelj in moč, da lahko gradimo. Zato hvaležnost ni le beseda, ampak drža srca: priznanje, da brez Njega ne bi bilo ničesar trdnega. Ko se zahvaljujemo, znova postavljamo svoje življenje na pravi temelj — na Kristusa.

   Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!« Vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu vekomaj. Amen.«

Raz 7,9-12

   Praznik vseh svetih nas vsako leto spomni, da svetost ni nekaj oddaljenega ali nedosegljivega. Ni rezervirana le za tiste, ki imajo svoje ime zapisano v koledarju, niti ni stvar popolnosti, ki je človek sam ne zmore. Svetost je življenje, ki se pusti oblikovati Božji ljubezni. Svetniki so ljudje iz mesa in krvi — ljudje z napakami, dvomi, ranami. A v njih je bilo nekaj odločilnega: pustili so, da jih je Bog našel. Zaupali so, da jih ima rad kljub vsemu, in to zaupanje jih je spremenilo. Svetniki so tisti, ki so ljubili bolj kot drugi, ki so v vsakdanjih stvareh iskali Boga: v delu, v molitvi, v skrbi za druge, v tihem prenašanju trpljenja. Ta praznik ni le pogled v nebo, temveč povabilo za zemljo. Bog nas kliče k svetosti tam, kjer smo — v družini, v službi, med prijatelji, v preizkušnjah in radostih vsakdana. Svetost ni nekaj izven dosega; je pot, ki se začne z majhnimi dejanji ljubezni in zvestobe.

   Ko danes gledamo v množico svetih, ne gledamo le na tiste, ki jih častimo v cerkvi, ampak tudi na tiste, ki so živeli med nami: starše, stare starše, prijatelje, učitelje vere in dobrote. Njihovo življenje je tiha pridiga o tem, da Bog deluje v vsakem srcu, ki se mu odpre. Naj ta praznik v nas znova prebudi hvaležnost — da nismo sami na poti vere, da smo obkroženi z neštetimi pričevalci upanja,
in da nas v nebesih čaka občestvo ljubezni, kjer Bog obriše vsako solzo in napolni vse s svojo svetlobo. Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega.    (jč)