Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Jn 9,1-7

   Jezus je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Na vprašanje učencev glede krivde za slepoto, je Jezus odgovoril, da ni kriv sam, niti njegovi starši, ampak je priložnost, da se razodenejo Božja dela. Hitro hočemo ugotoviti, kaj je vzrok, zato poskušamo logično sklepati in ugotoviti povezavo med vzrokom in posledico. Jezusov odgovor učencem nam razkriva neko novo zakonitost, Božjo logiko, ki je drugačna od naše. Večina stvari nima razloga sama v sebi, ampak je v službi nečesa ali nekoga drugega. Na življenje je treba gledati kot na poslanstvo, ki ga odkrivamo počasi in ga bomo v polnosti razumeli, ko bomo na drugi strani, ko bomo sposobni gledati na svoje življenje z drugačnimi očmi. V življenju slehernega od nas se morajo razodeti Božja dela.

   Zgodba o slepem, ki mu je Jezus vrnil vid, je zelo poučna. Jezus nam želi povedati, da vera ni le nek dodatek, lepa obleka, ki jo oblečemo za prireditev, ampak je način življenja. Treba je stati za tem, kako živimo in vsakemu, ki nas sprašuje, jasno povedati, da verujemo, ker nas je Jezus prepričal. Zato Jezus pravi o sebi: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo!« Jezus pravi, »da bi videli tisti, ki ne vidijo« ljudje, ki priznajo svojo omejenost, nevednost ali grešnost, lahko sprejmejo resnico in začnejo resnično »videti«. »in oslepeli tisti, ki vidijo« ljudje, ki so prepričani, da že vse vedo in imajo prav (v kontekstu so to predvsem farizeji), postanejo duhovno slepi, ker zavrnejo resnico. Ta misel nas vabi, da se vprašamo: Ali sem pripravljen priznati, da se lahko motim? Ali sem odprt za resnico, tudi če ruši moje predstave? Ali poslušam druge ali mislim, da že vse vem? Paradoks te izjave je: resnično vidi tisti, ki ve, da ne vidi popolnoma.   (jč)

   Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« 

Mt 17, 2-3.5

    Na drugo postno nedeljo beremo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Preden se je Jezus napotil v Jeruzalem, kjer ga bodo prijeli, obsodili in križali, je hotel trem učencem pokazati, kakšen bo dejanski zaključek njegovega življenja. Zadnje besede nebo imela smrt, ampak vstajenje in večno življenje. Postni čas je povezan s trpljenjem, različnimi oblikami odpovedi in s smrtjo, kar veliko večino ljudi navdaja z neko grozo, žalostjo in tragiko. Zato je ta postna nedelja povezana z veseljem in upanjem. Naše življenje mora biti smiselno tudi v težkih trenutkih, saj za zimo, ko vse okrog nas miruje in ni videti nobenega življenja, nastopi pomlad, ko vse zabrsti in zaživi.

    Jezus se ne spremeni zato, ker bi postal nekdo drug, ampak zato, da učenci za trenutek vidijo, kdo v resnici je. Njegov obraz zasije kakor sonce, oblačila postanejo bela kakor luč. To ni zunanja predstava, ampak razodetje. Slava, ki je sicer skrita v preprostem človeškem videzu, postane vidna. Ob njem stojita Mojzes in Elija. Mojzes predstavlja postavo, Elija preroke. Vsa zgodovina Izraela, vse obljube in pričakovanja, stojijo ob Jezusu in govorijo z njim. S tem evangelij pokaže, da Jezus ni prelom z Božjim delovanjem, ampak njegova dopolnitev in izpolnitev. Spremenitev na gori je pogled naprej, proti vstajenju. Učencem pokaže, da križ ne bo zadnja beseda. In tudi nam govori: včasih ne razumemo poti, po kateri hodimo, toda za navidezno navadnostjo in celo trpljenjem je skrita slava, ki se bo razodela ob pravem času.    (jč)

   Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

Jn 4,13-15.21-24

   Jezus se je na poti v Jeruzalem ustavil ob Jakobovem vodnjaku. Tedaj je prišla Samarijanka, da bi zajela vode in Jezus jo je prosil: »Daj mi piti!« Tako je začel dolg pogovor o živi vodi. V življenju potrebujemo marsikaj za preživetje, a nabavimo si tudi veliko takih stvari, ki jih ne potrebujemo. Živa voda, o kateri govori Jezus je nujno potrebna, kajti naše duhovne žeje ne morejo potešiti kupljene stvari, ampak samo to, kar ni pokvarljivo in kar molj in rja ne moreta uničiti. Takšna je Božja beseda, ki je Jezus, naš Bog in odrešenik. Samo on lahko poteši našo žejo, kajti on nas najbolje pozna.

   Življenje je nenehno iskanje. Vsi v sebi nosimo globoko žejo – pa ne le fizične, po kozarcu mrzle vode, temveč tisto globljo, žejo srca. Hrepenimo po tem, da bi bili ljubljeni, sprejeti, da bi imeli mir in da bi naše življenje imelo smisel. Pogosto to globoko žejo skušamo pogasiti z »vodo tega sveta«: z iskanjem uspeha, materialnih dobrin, s potrditvijo drugih ali bežnimi užitki. Za trenutek se zdi, da smo zadovoljni, a kmalu ugotovimo resničnost Jezusovih besed: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.« Zemeljski studenci se namreč hitro izsušijo ali pa nas pustijo še bolj prazne. Jezus pa nas ob vodnjaku našega vsakdana čaka z drugačno ponudbo. Ponuja nam Živo vodo – svojo milost, Božjo ljubezen in prisotnost. Ko svoje srce odpremo Njemu in iz Njegovih rok sprejmemo tisto, kar nam želi dati, se zgodi čudež. Naša duša najde svoj počitek. A Jezusova obljuba gre še dlje. Ne pravi le, da bo pogasil našo žejo, ampak da bo ta voda v nas postala izvir. Ko dovolimo Bogu, da nas napolni, ne ostanemo več le tisti, ki obupano iščejo tolažbo. Sami postanemo studenec upanja, miru in ljubezni za ljudi okoli nas. Milost, ki jo prejmemo, začne teči skozi nas v večnost.

   Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹«

Mt 4,1-4

   Današnja Božja beseda nam v ospredje postavlja skušnjave. Že v raju satan skuša Evo in jo z lažjo zapelje v greh, ki je imel posledice za vse človeštvo. Nihče ni varen pred skušnjavami, niti Jezus, Božji sin je bil deležen napada satana, ki ga je želel odvrniti od njegove naloge, odrešenja človeštva. V evangeliju beremo, da so bile tri skušnjave. Prva skušnjava je bila lakota. Spremeniti kamenje v kruh. Kaj je narobe s tem, da poskrbiš zase? Toda v ozadju je bilo vprašanje: Ali boš zaupal Očetu ali boš vse vzel v svoje roke? Kolikokrat tudi mi iščemo takojšnje rešitve, ker ne prenesemo praznine ali čakanja. Druga skušnjava je bila slava. Biti občudovan, potrjen, varen v očeh drugih. Danes je to morda število všečkov, priznanje, položaj. A vrednost človeka ne raste z aplavzom. Raste v zvestobi. Tretja skušnjava je bila moč. Oblast nad svetom brez poti križa. Uspeh brez trpljenja. Rezultat brez žrtve. Tudi mi si pogosto želimo cilja, a brez poti, ki vodi do njega.

   Jezusov odgovor na skušnjave je bil: »Gospoda svojega moli in samo njemu samemu služi!« Ne moremo služiti dvema gospodarjema, kajti zdrav in pokončen človek se trudi, da ni razdeljen sam v sebi. Lahko smo vroči ali mrzli, mlačni ljudje niso simpatični, kajti pri njih nikoli ne vemo, kako se bodo obrnili. Zelo pomembno je, da smo na Jezusovi strani. Samo z njim smo se sposobni pravilno odločiti, ko je pred nami skušnjava, ki je za nas pogubna. Jezus nas uči, da je v težkih trenutkih dobro v molitvi poklicati njega, da nam priskoči na pomoč s pravim nasvetom. Jezus je premagal skušnjavca in nam dal zgled, kako se je treba odločati. (jč)