Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«
Mt 5,34–37
V Jezusovem času so ljudje pogosto prisegali: pri nebu, pri zemlji, pri Jeruzalemu … kot da bi s tem dali večjo težo svojim besedam. A Jezus pokaže, da je vse to Božje: nebo je njegov prestol, zemlja podnožje, Jeruzalem njegovo mesto. Človek si ničesar od tega ne more lastiti, da bi s tem potrjeval svojo verodostojnost. Resnica ne potrebuje dodatkov. Če moramo svojo besedo utrjevati s prisego, to pomeni, da naše običajne besede nimajo teže. »Niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.« To je opomin k ponižnosti. Človek nima popolnega nadzora niti nad sabo, kaj šele nad prihodnostjo. Ko prisegamo, pogosto obljubljamo nekaj, česar ne moremo v celoti zagotoviti. To je povabilo k zaupanju Bogu in k zavedanju lastnih meja. Naša gotovost ni v naši moči, ampak v zvestobi Bogu.
“Vaš da naj bo da, in vaš ne naj bo ne!” Človek, ki živi v resnici, ne potrebuje zapletenih razlag ali dramatičnih potrditev. Njegova beseda je preprosta in čista. To pomeni: da govorimo to, kar mislimo, da delamo to, kar obljubimo, da med našimi besedami in dejanji ni razhajanja. Pretiravanje, manipulacija, napihnjene obljube – vse to ustvarja prostor za neresnico. Jezus nas ne uči stroge formalnosti, ampak notranje integritete. Hudobija se pogosto začne v majhnih odmikih od resnice: v olepševanju, v prikrivanju, v polresnicah. Zvestoba v malem je pot v svobodo. Duhovna zrelost se kaže v tem, da naša beseda postane zanesljiva kot skala. Takrat prisega ni več potrebna – ker je življenje samo priča resnice. Bog vedno pripravlja več, kot zmoremo dojeti. On deluje onkraj meja naših zaznav. Njegovi načrti niso omejeni z našimi strahovi, razočaranji ali pričakovanji. Ko mislimo, da je nekaj konec, On vidi začetek. Ko mi vidimo temo, On že pripravlja svetlobo. (jč)
Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«
Mt 5, 14-16
Svetloba ima v Novi zavezi zelo velik pomen, kajti Jezus je pravi odrešenik, ker s svojimi besedami, dejanji in svojim doslednim življenjem odpravlja temo. Teme se vsi bojimo, tudi tisti, ki najraje delajo v temi, da se njihova pogubna dela ne bi opazila. Tema je strašna, ker človeku odvzame sposobnost nadzora, pa naj bo to v materialnem ali v duhovnem smislu. Zato je Jezusovo povabilo »Vi ste luč sveta« velik izziv, da svoje življenje vzamemo resno in se trudimo biti luč, biti zgled ne le mlajšim generacijam, ampak vsem ljudem, s katerimi se srečujemo. Kristjani smo vsak dan na udaru, ker smo nerazumljeni, ali pa preprosto nismo dosledni glede življenja po evangeliju. Zato nas Jezus vabi, da postanemo kristjani sol in luč. Sol izboljša okus jedi in stori, da se jed ne pokvari. Prava luč so naša dobra dela. Kot kristjani se ne smemo umikati v zasebnost, ampak živeti med ljudmi in sodobni družbi prinašati luč, ki jo daje Bog in smisel življenja.
Tudi prerok Izaija spodbuja: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci!« Ljubezen mora biti konkretna. Stisko, naj bo ta materialna ali duhovna, je treba reševati tukaj in sedaj. Bog ima na razpolagi ljudi, ki danes živimo. Mi smo lahko luč za druge ali pa tema. Odločitev je naša. (jč)
Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
Mt 4,17.23
V Matejevem evangeliju beremo o tem, kako je Jezus začel svoje javno delovanje. Vabil je ljudi k spreobrnjenju in poklical prve apostole, ki so vse pustili in šli za njim. Ni izpostavil samega sebe, ni se trudil, da bi ustvaril kariero, ampak je izpostavil Božje kraljestvo, v katerega smo vsi povabljeni. Za vstop v to kraljestvo pa je potrebno spreobrnjenje oziroma življenje v skladu z darovi in milostmi, ki jih vsak dan prejemamo. Zato je naša naloga, da vsak dan odkrivamo Božjo voljo in se po svojih močeh potrudimo, da jo izpolnimo. Smisel našega življenja ni v tem, da živimo od danes do jutri, temveč da smo kot kristjani znamenje za tiste, ki ne verujejo, dvomijo in ne vedo, kje lahko najdejo Boga. Odkriti ga moramo v našem življenju, to je, v naši dobroti, spoštovanju in nesebični ljubezni.
Danes je tudi nedelja Svetega pisma. Sveto pismo je za nas kristjane pismo Boga človeku. V njem nas Bog nagovarja, nam razodeva, kdo je, in nas vabi v odnos z njim. Čeprav so besedila zapisali ljudje v različnih časih in okoliščinah, verujemo, da jih je navdihnil Sveti Duh, zato v njih prepoznavamo Božjo besedo. V Svetem pismu Bog govori na človeški način, skozi zgodbe, preroške besede, zapovedi, molitve in Jezusovo življenje. Posebno mesto ima Nova zaveza, kjer Bog spregovori po Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in najpopolnejše razodetje Boga. Kot pismo Boga Sveto pismo ni namenjeno le branju, ampak poslušanju in odgovoru. Kristjan ga bere z odprtim srcem, v molitvi in razmisleku, ter se skuša po njem ravnati v vsakdanjem življenju. Tako Sveto pismo postaja živ dialog med Bogom in človekom, ki se nadaljuje v vsaki generaciji. (jč)
Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Mt 5,2-9
»Blagor vam!« je pomenljiv stavek, s katerim je Jezus nagovoril množico na gori. Nato jim je razložil, koga je imel v mislih. Njegove besede so bile namenjene ubogim, žalostnim, krotkim, pozabljenim v družbi, usmiljenim, tistim, ki se trudijo, da bi bili drugim za vzor s svojo poštenostjo, prizadevanjem za mir in sprejemanjem vsakega človeka. Blagrovani so vsi tisti, ki so sprejeli svoje življenje kot nalogo, kot poslanstvo, ki je vedno zelo osebna zadeva, vezana na posameznikove darove in sposobnosti. Jezus je imel v mislih vsakega izmed nas, kajti iz njegovega načrta ni nihče izvzet. Vsi smo znotraj odrešenjskega načrta, vsi smo del mozaika, ki mu pravimo Božje kraljestvo. Če bo en delček manjkal, to kraljestvo ne bo popolno.
»Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko!« je zadnji stavek Jezusovega govora na gori. Veselje je zunanje znamenje odrešenosti in pravega miru. Marsikdo ima določene telesne, duševne ali kakšne druge pomanjkljivosti, a to ni razlog, da bi bil zavržen od Boga. Ravno nasprotno, Jezus ima najrajši tiste, ki jih svet zavrača. Jezusovi blagri so izziv za krščanstvo tretjega tisočletja. Naj nam Gospod pomaga, da bomo spoštljivi, prizanesljivi in dobrohotni do vsakega človeka. (jč)
In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹«
Jn 1,32-33
Janez ne izhaja iz tega, kar že ve, ampak iz tega, kar mu je dano videti. Dvakrat poudari: »nisem ga poznal«. To je pomembno. Janez ne priča kot nekdo, ki bi Jezusa potrdil zaradi bližine, navade ali pričakovanj, ampak kot nekdo, ki se pusti presenetiti. Znamenje Duha, ki se spušča in ostane, ni spektakel. Golob ni simbol moči, ampak miru, tihe navzočnosti. Ključno je prav to: Duh ne pride le za trenutek, ampak ostane. S tem je razodeto, kdo Jezus je, ne po zunanjem uspehu, ampak po notranji povezanosti z Bogom.
Janezova vloga je poslušnost. On se bo umaknil, ker se je pojavil močnejši od njega. Ne razlaga po svoje, ne dodaja. Zvest je temu, kar mu je bilo rečeno: opazuj, čakaj, prepoznaj. Vera tukaj ni rezultat razmišljanja, ampak zvestega gledanja. In ko vidi, ne zadrži zase. Priča. Odlomek nas tiho vpraša: po čem danes mi prepoznavamo Božje delovanje? Po hrupu, učinkih, gotovosti? Ali po tihih znamenjih, ki vztrajajo? In ali si sploh dovolimo reči: »nisem poznal«, da bi lahko resnično videli?