Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Mt 5,34–37

   V Jezusovem času so ljudje pogosto prisegali: pri nebu, pri zemlji, pri Jeruzalemu … kot da bi s tem dali večjo težo svojim besedam. A Jezus pokaže, da je vse to Božje: nebo je njegov prestol, zemlja podnožje, Jeruzalem njegovo mesto. Človek si ničesar od tega ne more lastiti, da bi s tem potrjeval svojo verodostojnost. Resnica ne potrebuje dodatkov. Če moramo svojo besedo utrjevati s prisego, to pomeni, da naše običajne besede nimajo teže. »Niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.« To je opomin k ponižnosti. Človek nima popolnega nadzora niti nad sabo, kaj šele nad prihodnostjo. Ko prisegamo, pogosto obljubljamo nekaj, česar ne moremo v celoti zagotoviti. To je povabilo k zaupanju Bogu in k zavedanju lastnih meja. Naša gotovost ni v naši moči, ampak v zvestobi Bogu.

   “Vaš da naj bo da, in vaš ne naj bo ne!” Človek, ki živi v resnici, ne potrebuje zapletenih razlag ali dramatičnih potrditev. Njegova beseda je preprosta in čista. To pomeni: da govorimo to, kar mislimo, da delamo to, kar obljubimo, da med našimi besedami in dejanji ni razhajanja. Pretiravanje, manipulacija, napihnjene obljube – vse to ustvarja prostor za neresnico. Jezus nas ne uči stroge formalnosti, ampak notranje integritete. Hudobija se pogosto začne v majhnih odmikih od resnice: v olepševanju, v prikrivanju, v polresnicah. Zvestoba v malem je pot v svobodo. Duhovna zrelost se kaže v tem, da naša beseda postane zanesljiva kot skala. Takrat prisega ni več potrebna – ker je življenje samo priča resnice. Bog vedno pripravlja več, kot zmoremo dojeti. On deluje onkraj meja naših zaznav. Njegovi načrti niso omejeni z našimi strahovi, razočaranji ali pričakovanji. Ko mislimo, da je nekaj konec, On vidi začetek. Ko mi vidimo temo, On že pripravlja svetlobo.  (jč)