Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Mt 3,16-17

   Janez Krstnik je vabil svoje poslušalce. Naj stopijo v vodo in s tem pokažejo, da hočejo spremeniti svoje življenje na bolje. Jezusov krst pa je bil nekaj posebnega: ko ga je Janez potopil v reko Jordan, se je pojavil golob kot posebno Božje znamenje. Golob predstavlja Svetega Duha, ki je Bog in to je edina prava garancija, da nas krst notranje prerodi in zares zaživimo novo življenje. Pri krstu so nam vsi grehi odpuščeni in pred nami je prava prihodnost, ko nismo več sami, ampak z nami je vedno tudi Bog.  

   Prizor Jezusovega krsta je tih, a hkrati izjemno močan. Jezus stopi iz vode kot eden izmed mnogih. Brez razlage, brez poveličevanja. Samo človek, ki je stopil v vrsto z drugimi. In prav v tem trenutku se zgodi nekaj, kar preseže vsakdanje.

Nebesa se odprejo. Ne zato, ker bi Jezus kaj dokazal, ampak ker je v polni zvestobi sprejel svojo pot. Božji Duh se spušča kakor golob. Ne nasilno, ne hrupno. Golob je podoba miru, bližine, nežnosti. Bog ne pride z močjo, ki bi strašila, ampak z navzočnostjo, ki ostaja. Najbolj presenetljive pa so besede glasu iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus še ni naredil čudeža. Še ni učil množic. Še ni šel na križ. In vendar je že imenovan ljubljeni Sin. To pove nekaj bistvenega: Božja ljubezen ne temelji na dosežkih, ampak na odnosu. Povabljeni smo, da se vprašamo, kako gledamo nase. Pogosto svojo vrednost merimo po tem, kaj naredimo, kako uspemo, kako nas vidijo drugi. Toda pri krstu Jezus prejme potrditev, še preden začne svoje javno delovanje. Najprej identiteta, potem poslanstvo.  (jč)