»Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. … Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš.«

Lk 16,19-22.25

   Jezus nam v današnjem evangeliju spregovori o zelo pereči temi, aktualni tudi za naš čas. Bogatin se je oblačil v škrlat in se dan za dnem veselo gostil, Njegovega imena ne poznamo. Pri njegovih vratih je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar. To se nam zdi skregano z našo logiko: imena bogatašev in slavnih so stalno na prvih straneh časopisov; ne pa ime nekega reveža, ničvredneža. Božja logika je drugačna od naše: bogataš, ki je navezan na svoje imetje, je brez imena, ker v življenju ne naredi nič dobrega; revež pa se ne more zanašati na to kar ima, zato računa z Bogom, njegovo dobroto in usmiljenjem. On je pred Bogom veliko vreden, ni nekdo, ampak oseba ki se ni odločila za smrt, ampak za življenje, zato od Boga prejme ime. On je Lazar, kar pomeni »Bog pomaga!« Bogataš, ki se ni usmilil reveža je po svojem pokopu končal v peklu, ubogi Lazar pa v nebesih. Rečeno bolj preprosto: bogataš se je vse svoje življenje ukvarjal s stvarmi, ki so minljive in po svoji smrti nič od tega ni mogel vzeti s seboj. Ubogi Lazar pa se je v svojem življenju zanašal na Božjo ljubezen in usmiljenje, zato ga je po njegovi smrti Abraham sprejel v svoje naročje.

   Danes je Slomškova nedelja zato se ustavimo ob njegovi misli: »Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.« Zunanja dejanja sama po sebi še ne prinašajo prave vrednosti – bistvo je v notranjem namenu. Molitev ali dobro delo, če nista storjena iz iskrene ljubezni, so kot drevo, ki cveti, a ne obrodi sadov: lepo izgleda, a ne daje življenja in hrane drugim. Ta misel nas vabi k iskrenosti: da preverimo, kaj je v ozadju naših dejanj. Če je namen samoljuben, iščemo priznanje, ali delamo samo iz navade, potem so ta dejanja podobna praznemu listju – zunanja lepota brez trajne vrednosti. Če pa nas vodi čist namen – ljubezen do Boga in bližnjega, želja pomagati, iskrena vera – potem so naša dejanja rodovitna, prinašajo mir, dobroto in notranjo moč.   (jč)