Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.«

Jn 3,13-15

   Jezus v pogovoru z Nikodemom razodeva skrivnost svojega poslanstva: on je tisti, ki prihaja od Boga in edini, ki lahko človeku odpre pot v nebesa. Ko omenja Mojzesa in kačo v puščavi (prim. 4 Mz 21,4–9), Jezus navezuje na dogodek, ko so Izraelci po grehu doživeli strupene ugrize kač. Bog je po Mojzesu postavil bronasto kačo, in kdor je vanjo pogledal, je bil ozdravljen. Ta dogodek je bil prispodoba: kot je bila bronasta kača povzdignjena, da so ljudje našli rešitev, tako bo moral biti tudi Sin človekov povzdignjen – torej na križ. Njegova smrt postane vir življenja, saj se vanj, v križanega in vstalega, nasloni vera človeka.

   Odrešenje prihaja po poti križa, ki ni znamenje sramote, ampak znamenje upanja, ker nas je Jezus na križu odkupil in nam odprl vrata v nebeško kraljestvo. Jezusov življenje se ni zaključilo v grobu, ampak je bil povzdignjen in sedaj čaka na nas, ker nam je pri sebi pripravil prostor. Vera ni le intelektualno sprejemanje, ampak pogled srca na Jezusa, tako kot so Izraelci pogledali na kačo. Povzdignjenje na križu kaže, da se Božja moč razodeva prav v ljubezni, ki gre do konca. Večno življenje se začne že zdaj: kdor veruje, je v odnosu z Njim, ki je prišel iz nebes. Ta odlomek nas vabi, da se v težavah in dvomih obračamo k Jezusu, povzdignjenemu na križu, saj je tam razodeta najgloblja Božja ljubezen. Brez Božje ljubezni bi še vedno tavali v temi in naše življenje ne bi imelo pravega smisla. Bog, ki je vdihnil v naše telo svojega Duha, je naše središče in smisel. Naj nam Božja milost pomaga, da bomo vsak dan utrjevali svojo vero v večno življenje.  (jč)