Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.           Jn 20.6-10

   Velika noč je največji krščanski praznik, vendar ga praznujejo tudi nekatere druge veroizpovedi. Ni velike noči brez pirhov. Ta navada izvira že iz davnih časov, ko so mnoge kulture verjele v kozmično jajce. Prve naprednejše civilizacije, kot so Rimljani, Perzijci, Grki, Egipčani, Kitajci in Indijci, so že davno nazaj barvale in okraševale jajca, vsi pa so vsak na svoj način govorili o kozmičnem jajcu. Kitajci so bili na primer prepričani, da jajce s svojo notranjostjo simbolizira kaos, v notranjosti jajca pa naj bi se razvijalo mitološko bitje Pangu, ki je s svojim rojstvom začelo razvijati nov svet in novo življenje. To je vsebina današnjega praznika: Jezusovo vstajenje je začetek nečesa novega; Jezus je vstal od mrtvih, tudi nas čaka vstajenje in večno življenje. Zato s svojim življenjem pričujmo: Jezus je vstal! Aleluja!

   Evangelij nam opisuje velikonočno jutro. Magdalena gre h grobu, da bi mazilila Jezusa, a najde prazen grob. To sporoči Petru in Janezu, ki tečeta h grobu in najdeta le povoje, Jezusa pa nikjer. Zanimivo je dejstvo, da se Jezus ni najprej prikazal učencem, ampak ženam, ki jih je takratna družba imela za nezanesljive priče. Vstajenjski dogodek in vrednost življenja lažje razumejo ubogi in preprosti. Ti se zavedajo, da je življenje velika skrivnost, zakrita pred razumniki tega sveta. Zato v preprostosti srca oznanjajmo radostno novico, da je Jezus res vstal, in to je razlog, da se veselimo in imamo drug drugega radi. Naj v naših srcih odmeva vesela aleluja.   (jč)