Brata je treba klicati k spreobrnitvi
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.
Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Mt 18,15-20
OBČESTVENA VERA
Prerok Ezekijel nam sporoča besede Boga: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu!« Eni so poklicani, da opazujejo, svetujejo in branijo krščansko skupnost. To je tudi naša krščanska dolžnost, ne le kot vodje in zaščitnika naše skupnosti, ampak kot Jezusovega učenca. Med izbranimi smo pravzaprav vsi: tam, kjer si, lahko s svojimi deli in doslednim življenjem pokažeš, iz kakšnega testa si: Človek, ki je vreden zaupanja, ali oseba, ki se je moramo vsi na daleč izogibati. Kdor ne bo upošteval Božjih navodil, bo moral trpeti posledice. Božja beseda je zakon in nihče je ne sme postavljati pod vprašaj. Če boš ravnal tako, boš nagrajen z milostjo in spoštovanjem.
Tudi Jezus v evangeliju po Mateju poudarja isto: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri očmi!« Če opaziš, da tvoj brat stori napako, ne oklevaj in mu to povej osebno. Ne razglašaj njegovega greha drugim, ampak mu daj priložnost, da se popravi. To je način, kako izkazuješ ljubezen in spoštovanje do svojega brata. Povej mu, kaj je storil narobe, in ga spodbudi, naj se popravi. Ne bodi do njega oster ali sodniški, ampak prijazen in razumevajoč. Tako mu boš pokazal, da ga imaš rad in da mu želiš pomagati. Svarjenje je potrebno, vendar mora biti dostojno, da ne žali našega sogovornika. Nihče se ne sme povzdigovati nas drugega, ker smo vsi iz mesa in krvi, vsi smo slabotni in grešni. Pri tem bodimo usmiljeni, kakor je bil usmiljen naš učitelj Jezus. On nam je pokazal pot in nas tudi odrešil zla greha. Čeprav ni odpravil greha, nam pa daje milost, da se moremo grehu izogibati. Zato moramo prositi Boga.
Kajti Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi!« S tem je izpostavil veliko resnico, da svoje vere ne moreš živeti sam, zaprt med štiri stene. Krščanstvo ni filozofija, ampak način življenja. Res je, da moraš poznati to, v kar veruješ, vendar je vera, ki se ukvarja samo s tem, kdo ima prav in kdo je v zmoti, zgrajena na trhlih tleh. Vera je način življenja, je poslanstvo, ki ni v nekem vzvišenem gospodovanju nad tistimi, ki teh stvari ne razumejo, temveč je služenje najbolj ubogim, trpečim, žalostnim, obupanim, ljudem, ki jih svet potiska na stranski tir. Ko se zberemo v cerkvi, smo še na prav poseben način skupnost verujočih, kjer je Jezus med nami, nas posluša, nas uči in nas hrani. Naj nam Božja milost pomaga, da nas bodo povezovale iste misli, krepilo dobronamerno govorjenje in odlikovala dela, ki bodo sad iskrene ljubezni.
Jože Čonč