Njegov obraz se je zasvetil kot sonce
Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.«
Mt 17,1-9
GORA NAŠEGA ŽIVLJENJA
V današnjem evangeliju je v ospredju gora spremenitve, kamor je Jezus peljal svoje učence: Petra, Jakoba in Janeza. Bolj je pomembna pot, ki vodi do cilja, ker daje veliko možnosti za preverjanje lastnih zmožnosti in mej. Pot je priložnost za pogovore, tiste resne, ki potrebujejo posebno okolje in čas, da se lahko rodijo, in tiste, ki bolj odražajo odnos kot vsebino. In seveda pot ponuja, možnosti za občudovanje narave. Ne vemo, kako je tekla pot na goro Jezusovim planincem, vsekakor pa jo vrh zahteva. Treba je vstati in hoditi, zapustiti priljubljene zadnje klopi v naših cerkvah ter priti v prvo vrsto, ob bok Jezusu, ki hodi na goro. Brez skrbi, tudi če je tvoj korak počasen, si še vedno hitrejši od tistih v fotelju. Nekaterih stvari pač ne moreš dojeti na varnem brez truda. Poti Matej sicer ne opisuje, poudarek je na spremenitvi na gori. Vrh namreč vedno poplača trud – z razgledom, ki se lahko odpre z njega in je še bolj dragocen, ko sonce za trenutek raztrga meglo; zagotovo pa z notranjim razgledom, ki razsvetli kakšen del tebe samega; z dvigom samozavesti; z večjo ponižnostjo ob odkritju lastne omejenosti; z občutkom povezanosti z naravo in sopotniki; s hvalnico domišljiji in drugačnosti Njega, ki zasije kot sonce.
Evangelist pripoveduje, kako je Jezus na visoki gori pred tremi izbranimi učenci: Petrom, Jakobom in Janezom pokazal svoje božansko veličastvo. Njegov obraz je zasijal kot sonce, njegova oblačila so postala bela kot luč, in prikazala sta se mu Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Iz svetlega oblaka se je zaslišal glas Očeta, ki je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" Te iste besede je Bog Oče izgovoril, ko je nad Jezusa prišel Sveti Duh pri krstu v reki Jordan. Jezusova spremenitev je bila znamenje njegove Božje narave in napoved njegovega vstajenja. Jezus je s tem utrdil vero svojih učencev in jih pripravil na trpljenje, ki ga je moral prestati. Po izročilu se je dogodek zgodil na gori Tabor v Galileji, kjer stoji cerkev v spomin na to skrivnost.
Apostol Peter v drugem pismu pravi: »Za nas je preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju.« Nikoli ne smemo podcenjevati preroške besede, saj ima moč, da nas usmerja in vodi na naši življenjski poti. Zato je pomembno, da jo sprejmemo in jo dobro pretehtamo ter upoštevamo, saj nam lahko prinese spoznanja in odgovore na vprašanja, ki jih nismo mogli razrešiti sami. Preroška beseda nam lahko pomaga, da se premaknemo iz teme v svetlobo, iz negotovosti v gotovost ter nam pomaga doseči naš cilj. Zato naj našo pot spremlja svetilka preroške besede, da se ne izgubimo v temi, ampak bomo vedno na pravi poti.
Jože Č.