Jezusove zahteve do učencev
Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.
Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
Lk 9,51-62
ODGOVORNO SPREJETI ODLOČITEV
Današnji evangelij nam govori, kako je Jezus potoval s svojimi učenci v Jeruzalem in kaj vse je med potjo doživel, tudi nesprejetost od samarijanov. Jezus se je odločil, da nas odreši, zato moramo tudi mi biti pripravljeni sprejemati odločitve. Jezus nas vabi: »Hodi za menoj!« Marsikdo se izgovarja, da ni sposoben postati njegov glasnik: duhovnik, redovnik ali redovnica. Ravno takšni, ki se ne čutijo sposobne, so najbolj pripravni za delo v Božjem vinogradu. Jezus lahko vodi samo tiste, ki niso polni samega sebe in so se pripravljeni učiti vse življenje. Resnična hoja za njim je v tem, da izpolnjujemo njegovo voljo, svoj ego pa utišamo. Če je naš ego preveč glasen, ne moremo slišati glasu Božjega Duha in tako oznanjamo svoj nauk namesto Jezusovega.
Ker se je mladenič, ki je bil povabljen, izgovarjal, da mora še prej postoriti druge stvari, se posloviti od domačih, da bo potem hodil za njim, mu Jezus reče: »Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Ko Bog pokliče, se človek ne sme obirati, ampak mora takoj pustiti vse in hoditi za Gospodom. Najboljši trenutek je navadno samo eden. Če se obotavljamo, bo enkratna priložnost zamujena in nam bo kasneje žal. Zato je dobro, da večkrat Jezusa prosimo: »Pomagaj mi, da bom pravočasno odkril tvojo voljo in ti pogumno sledil!« Božji klic je milost in pri tem sami nimamo zaslug. Na nas je, da odgovorimo in zvesto sledimo temu, kar je Gospod za nas pripravil. Ob tem se moramo zavedati, da ne bo vedno lahko in da bomo morali iti skozi razne preizkušnje in odpovedi samemu sebi. To so naše žrtve za rast Božjega kraljestva. On je vedno z nami, tudi ko omagujemo in obupujemo. Če se damo voditi njegovemu Duhu, bomo z lahkoto premagali vse ovire.
Mi pa bi radi po svoje reševali, z močjo in oblastjo, kot sta to hotela storiti apostola Jakob in Janez. Ničesar ne moremo reševati s silo in klicanjem nesreče nad svoje nasprotnike. To je zloraba evangelija. Bog dopušča človeku absolutno svobodo, ki mu je ne sme nihče vzeti. Mi pa včasih celo od Boga zahtevamo kazen za ljudi, ki po našem mnenju delajo slabo. Bog je edini sodnik, ki sodi po zakonih ljubezni in ne po naši trdosrčnosti. Lahko se nam zgodi, da ravno naši najožji sorodniki, prijatelji in znanci nočejo več slišati o Kristusu in njegovi Cerkvi. Tudi v takšnih primerih moramo njihovo odločitev spoštovati, kajti Kristus ne želi nad nikomer izvajati nasilja. Lahko pa molimo zase in zanje, da nam Sveti Duh da prave besede in prave odločitve.
Jože Č.