Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih
Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.«
Lk 24,35-48
NE BOJTE SE!
Učenca, ki sta na poti v Emavs srečala vstalega Jezusa, se z njim pogovarjala in ga prepoznala po lomljenju kruha, sta apostolom navdušeno pripovedovala o svoji enkratni izkušnji. Ko so se pogovarjali, je Jezus sam vstopil mednje. Bili so prestrašeni in vznemirjeni. Takšno je prvo doživetje vstajenja: vznemirjenost, strah, ker misliš, da vidiš duha. Gre za drugačen svet, kjer ne veljajo zakoni tega sveta. O tem nimamo nobenih izkušenj. Zato je treba duhovni svet sprejemati z vero in zaupanjem v tistega, ki je o njem govoril, se prikazal tistim, ki jih je imel rad in jim naročil: »Pojdite v svet in govorite o tem doživetju, da mi bodo ljudje zaupali in se veselili večnega življenja!« Veliki petek je tako močno spremenil življenja apostolov, da so se le počasi in težko dokopali do prepričanja, da Kristus živi in da je sedaj na drugačen način prisoten oz. navzoč v njihovem življenju. Ko so prišli do trdnega prepričanja, da je Gospod z njimi, sta trpljenje in križ dobila drugačen predznak. Če človek ve, da nas za velikim petkom čaka zarja vstajenja in neminljivega življenja, gleda na stvari z drugega zornega kota.
»To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil pri še vas: Mora se izpolniti vse, kar je zapisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih!« je Jezus rekel prestrašenim učencem, ki še niso mogli dojeti, da je Jezus vstal od mrtvih. Našo vero v vstajenje in večno življenje mora krepiti izkušnja očividcev, ki so o dogodku pisali in bili pripravljeni za to resnico tudi dati življenje. Evangelij pravi, da so apostoli začutili neizmerno veselje, ko so spoznali, da Jezus biva, da jih skrivnostno spremlja na njihovi poti. Spoznali so, da luč in tema, gotovost in negotovost ne ostanejo nikomur prihranjene. Vsakdo doživlja v svojem življenju sončne in senčne dneve, ure sreče in obupa. Vendar, če se zavedamo, da nas na vseh naših poteh spremlja Jezus, potem so tudi najbolj temne ure našega življenja osvetljene z velikonočno zarjo, potem jih človek lahko prehodi brez strahu in groze.
Pomembno je samo to, da pridemo do trdne gotovosti, da nas skrivnostni Bog spremlja na vsaki naši življenjski poti. To gotovost si človek pridobi v molitvi, pri obisku svete maše, v premišljevanju Svetega pisma in v skupnosti verujočih. Tudi slednja je zelo pomembna, saj bi brez podpore vernih ljudi težje vzdržali v zvestobi do vere. Tega so se zavedali že prvi kristjani, ki so se zbirali k »lomljenju kruha in skupni molitvi«. Ob tem so občutili živo prisotnost Boga. Prosimo Gospoda za živo vero, ki nas varno vodi skozi življenje.
Jože Č.