Koledar dogotkov

Last month May 2021 Next month
M T W T F S S
week 17 1 2
week 18 3 4 5 6 7 8 9
week 19 10 11 12 13 14 15 16
week 20 17 18 19 20 21 22 23
week 21 24 25 26 27 28 29 30
week 22 31

Prijava

Čez osem dni je prišel Jezus

   Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

   Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

   Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Jn 20,19-31

 

VERA IN DVOM

   V današnjem evangeliju ima posebno vlogo apostol Tomaž. Ostali apostoli so že srečali vstalega Jezusa in Tomažu navdušeni pripovedujejo o njem. Toda njegov um mu ne dovoli, da bi verjel, saj je bil prepričan, da je zgodbe o Jezusu na veliki petek konec. Ne bo verjel, dokler ne potipa njegovih ran in se prepriča, da je resnica to, kar apostoli pripovedujejo. Hoče ga videti in otipati. Takšni pač smo ljudje: vse hočemo preizkusiti, pretehtati in ovrednotiti s svojimi čuti. In vendar obstaja stvarnost, ki nas presega, duhovni svet, ki ga naši čuti ne morejo zaobjeti. Zato se nas Bog dotika s svojo ljubeznijo in usmiljenjem. Ko to doživimo, smo sposobni reči z apostolom Tomažem: »Moj Gospod in Moj Bog!« Tudi Tomažu je Jezus rekel: Ne bodi neveren, ampak veren. Vsi smo večkrat podobni apostolu Tomažu, zato marsikdo dvomi, da Bog sploh obstaja, ali pa težko verjame, da je res vstal, še manj pa v posmrtno življenje ljudi. Vera namreč ni v gledanju, ampak v zaupanju v tistega, ki je premagal smrt in nam odprl vrata v nebesa.

   Apostolska dela nam govorijo o skupnosti prvih kristjanov: »Množica teh, ki so vero sprejeli, je bila kakor eno srce in ena duša!« Navdušenje nad Jezusovim naukom, predvsem pa nad življenjem prve krščanske skupnosti se je večalo in neprestano so prihajali novi. Sveti Duh jih je navduševal za nesebično ljubezen, saj so skrbeli drug za drugega in nihče ni trpel pomanjkanja. Kljub temu, da so jih preganjali, ni bilo nobenega dvoma, da živijo življenje po evangeliju in Jezusa dobesedno posnemajo. Združevala jih je tudi evharistija. Tudi nas, današnje kristjane, povezuje evangelij, ker je zgodba o Jezusu, Bogu in človeku, ki je še vedno med nami. Njega vidimo v bratih in sestrah, ki smo jim blizu v njihovih stiskah, jih poslušamo, sprejemamo in jim po svojih močeh pomagamo. To je krščansko življenje, kot ga od nas pričakuje Bog.

   Če je človek odkrit, mora priznati, da dvom spremlja vsakogar, naj bo veren ali neveren. Vsak je na svoj način deležen dvoma in vere. Nihče ne more popolnoma ubežati ne dvomu ne veri. Vernika tako nenehno spremlja črna misel: »Kaj če ni Boga!« Prav tako tudi nevernika vznemirja misel in slutnja, ki se mu javlja v globini njegove duše: »Kaj, če Bog res obstaja! Kaj, če bom moral res dajati odgovor za svoja dejanja?« Nekateri svetniki so resnico o Bogu videli zelo jasno. Ena takšnih je bila sv. Faustina Kowalska, poljska redovnica, ki se ji je prikazoval Jezus in ji naročil: »Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju.« Jezus je sv. Faustini naročil, naj se prvo nedeljo po veliki noči praznuje praznik Božjega usmiljenja. Takole pravi: »Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.«

 

                                                                                                     Jože Č.