Vsi smo povabljeni na nebeško svatbo
Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.
Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«
Mt 22,1-14
POVABLJENI SMO
V današnjem evangeliju beremo priliko o kralju, ki je pripravljal gostijo in se povabljeni niso odzvali. Ta prilika je aktualna tudi danes. Koliko opravičil najdemo, da ne gremo na kakšno srečanje in druženje s prijatelji in znanci. In če pridemo na srečanje, hitro opazimo, kdo gostitelja spoštuje in pride v »primerni obleki« - z veseljem in ljubeznijo v srcu in kdo pride s kakšnim drugim namenom, ki gostitelja žali, saj komaj čaka, da bo na njegov račun lahko kaj slabega povedal. Tudi obleka ima pomembno vlogo, saj z njo izkazujemo spoštovanje gostitelju in drugim udeležencem. To je toliko bolj pomembno, ko se ob nedeljah srečujemo z Bogom v naših cerkvah. Vera namreč vključuje vse, tudi to, da smo spoštljivi, se obnašamo in govorimo dostojno. Vera je način življenja, ko se tako poistovetimo z Jezusom, da živimo tako, kot je on živel.
Sprejeti vabilo ali ne, je stvar naše odločitve. Vedno se odločamo za to, kar se nam zdi, da je boljše in pomembnejše. Pogosto so naši opravki važnejši kot pa prihod v cerkev, kjer nas čaka Jezus. On nas vabi na svojo gostijo, ki se udejanja pri vsaki sveti maši, saj nas vabi k obedu ljubezni, ki ga predstavlja sveto obhajilo. On se nam po Svetem Rešnjem telesu daje v jed. Seveda se tega moremo zavedati samo, če imamo živo vero o njegovi navzočnosti pod podobo kruha in vina. Tam smo, da počastimo Kralja, ga slavimo in poveličujemo ter okušamo njegovo ljubezen, ki jo razliva na vse človeštvo. In kaj je lahko boljše od njegove gostije? To je stvar osebne presoje, saj nam je Stvarnik dal svobodno voljo, da se odločamo, čeprav se včasih odločamo napačno in celo proti njemu samemu, ker nočemo sprejeti njegovih darov, ki nam jih v izobilju daje. On je tukaj za nas in nas vedno vabi, vsak dan znova, da se odzovemo njegovemu klicu in ga sprejmemo za svojega odrešenika. Naj bo naše srce vedno pripravljeno zanj in oblečeno v svatovsko oblačilo njegove milosti.
Tu ne moremo varati sebe in Boga. Kaj kmalu se nam lahko zgodi, kot se je v priliki zgodilo možu, ki je prišel v svatovsko dvorano, a ni bil pripravljen. Takole pravi: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi!« Vsi smo poklicani, a mnogi zavržejo Božje povabilo in hodijo po svoji poti. Sami bodo krivi za svoj propad. In kje sem jaz: ali med tistimi, ki Boga poslušajo, ali tistimi, ki hodijo po poti pogube? Od mene in od vsakega izmed nas je odvisno, ali bom sprejel Božjo milost ali ne. Zato v tem rožnovenskem mesecu še posebej prosimo Gospoda, da nam pomaga omehčati naša srca, da bomo lahko živeli po Božji volji in delali dobro svojim bližnjim.
Jože Č.