Jezus nasiti množico
Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.
Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.
Mt 14,13-21
DAJTE JIM VI »JESTI«!
V današnjem evangeliju beremo odlomek o čudežni pomnožitvi kruha, ki ga je Jezus storil za veliko množico, ki je hodila za njim, da bi ga poslušala ter da bi jih ozdravil različnih bolezni. Jezusu so se množice smilile, zato je ozdravljal njihove bolnike in jim slušal biti blizu v vseh njihovih potrebah. Tudi nasitil jih je, kajti telo potrebuje tudi telesno hrano, poleg hrane za dušo Obe sta pomembni, zato nas Jezus vabi, da smo odprti za potrebe ljudi, ki so v kakršni koli stiski. Včasih so ljudje bolj potrebni pozornosti, kot pa kruha, zato je zelo pomembno, kako pristopamo k dobrodelnosti. Pomembno je, da z vsakim svojim materialnim darom podarimo tudi del sebe. Tudi v tretjem tisočletju je še veliko lakote na svetu. Mi se zgražamo, kako nas je ta ali ona kriza materialno oslabila, iz nakupovalnih centrov pa vozimo polne vozičke in smo slabe volje, če ne najdemo izdelkov z določenim poreklom. V ozadju ni revščina, ampak boj za prestiž, ki vodi v duhovno revščino.
Nekje sem prebral zgodbo nemškega pesnika Rainerja Marije Rilke iz časa, ko je živel v Parizu. »Z mlado francosko prijateljico je vsak dan šel na sprehod. Pot ju je vodila mimo neke stare ženske, ki je mimoidoče prosila za miloščino. Nemo in nepremično je stara gospa sedela in sprejemala miloščino mimoidočih, ne da bi pri tem pokazala trohico hvaležnosti do ljudi, ki so ji darovali. Pesnikova prijateljica je vzela iz svoje torbice kovanec in ga dala stari ženski ter se je pri tem čudila, da njen prijatelj Rainer ni nič podaril ubogi starki. Ko sta se nadalje sprehajala, ga je prijateljica previdno vprašala, kako da ni podaril ubogi ženski nobenega kovanca. Pesnik je odgovoril: ˝Potrebno je darovati njenemu srcu in ne njeni roki!˝ Naslednji dan se je pojavil pesnik z vrtnico v roki. Mlada Francozinja se je razveselila v upanju, da bo od pesnika dobila to vrtnico. Toda Rainer je položil to vrtnico v roke starki, ki je prosila mimoidoče za miloščino. Tisti trenutek se je zgodilo nekaj posebnega: ženska je vstala, prijela za roko pesnika in mu jo poljubila, nato vzela vrtnico in odšla domov.«
Velikokrat ljudje menijo, če imajo drugi dovolj za jesti in piti, potem je že vse v redu in so brezpogojno zadovoljni. Žal ni tako. Mnogi potrebujejo za svoje življenje več, kot le hrano in pijačo. Tudi stara ženska iz zgodbe ni pričakovala v prvi vrsti denarja in hrane, temveč veliko bolj razumevanje, srce in ljubezen. Mi v današnjem času ne trpimo toliko pomanjkanja hrane, temveč trpimo bolj zaradi duhovne lakote, kot je na primer potreba po razumevanju, pozornosti, naklonjenosti in ljubezni. Naučiti se moramo gledati s srcem in bomo imeli dovolj dela. Na ta način bomo izpolnili, kar Jezus danes pričakuje od nas. Naj nam Gospod pomaga, da bomo vsakemu človeku podarili kaj dobrega in tudi našli v njem kaj dobrega in s tem gradili naše medsebojne odnose.
Jože Č.