Peter izpove vero

   Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.«

   Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«

Lk 9,18-24

ODPOVED SAMEMU SEBI

    Kdo je Jezus Kristus? Ta vprašanja ne postavljajo le otroci, ko jih pri verouku katehet izzove, ampak se z njim ubadajo tudi zgodovinarji in analitiki sodobnega življenja. Dejstvo je, da je Jezus zgodovinska oseba, da je velik človek, da je storil veliko dobrega ljudem tedanjega časa in še marsikaj bi lahko našteli. Veliko težje je razumeti, da ni bil le navaden človek, ki je živel pred dva tisoč leti, ampak je mnogo več, za kar pričajo dejstva, ki so se dogajala skozi vso dvatisočletno zgodovino. Že njegovi učenci niso mogli doumeti njegovih napovedi, da bo moral veliko trpeti, umreti in da bo tretji dan vstal. Še bolj neverjetno je, da ta Jezus Kristus živi tudi danes in da deluje na vseh koncih sveta, da še vedno dela čudeže, če smo mi pripravljeni nanje in če je dovolj močna naša vera. Vsakdo izmed nas se mora resno vprašati: Kdo je zame Jezus Kristus? Morda ga mnogi doživljajo le kot zgodovinsko osebnost, drugi spet le kot neko pravljico iz davne preteklosti, s katero so v otroštvu opravili, zopet drugi domnevajo, da je nekje Bog v podobi Jezusa iz Nazareta, vendar je nekje daleč in nedosegljiv, morda celo zelo strog sodnik, ki čaka na naše napake, nekateri pa Jezusa doživljamo tukaj in zdaj in vzpostavljamo z njim bolj ali manj trden odnos, odvisno od naše odprtosti za Božje resničnosti.

    Prerok Zaharija (12, 10-11) spregovori, da si odpre drugačno prihodnost vsak, kdor sprejme Boga. To je Gospod obljubil Davidovi hiši, to velja danes za posamezen narod in za vsakega človeka. Na nas izliva duha naklonjenosti in prošenj. Bog me ima rad: to moram sprejeti in dovoliti, da on danes po meni pride k ljudem, ki ga potrebujejo. Gospod želi, da sem njegova podaljšana roka, ki deli blagoslov vsem, ki iščejo odrešenika.

    »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa!« je apostol Pavel pisal Galačanom (3,26-29). To pomeni, da smo novi ljudje in se moramo temu primerno tudi obnašati. Kristjan mora v besedah in dejanjih pokazati, da ga je Kristus prepričal in zato živi v skladu z Božjo zakonodajo. Najvišji zakon je ljubezen, zato moramo biti naravnani tako, da bomo iz ljubezni služili bližnjemu, kot nam je Jezus sam pokazal.

    V evangeliju Jezus sprašuje, kaj ljudje mislijo o njem. Vsakdo ima drugačno predstavo o Jezusu. Toda Jezusovo vprašanje ne prihaja iz njegove negotovosti o samem sebi, pač pa želi zaznati, koliko je učencem že uspelo v njem prepoznati Božjega Sina in obljubljenega Mesija, Odrešenika. Apostol Peter se ojunači in jasno odgovori, da je zanj Božji Maziljenec. Tudi učenci so imeli zelo različno predstavo o Jezusu, čeprav so vsi nekako čutili, da je Božji poslanec. Nikakor si niso mogli predstavljati, da bi On moral trpeti. Veliko bliže jim je bila predstava o kralju, ki z močjo vlada in so mu vsi pokorni. Kot trpečega služabnika si ga pač nihče ni mogel predstavljati. Jezus ve, da je od tega odvisno razumevanje in sprejetje njegovih nadaljnjih besed. Potem ko je v molitvi z Očetom govoril o skrivnosti odrešenja po križu in trpljenju, to skrivnost razodene tudi učencem – kot svojo in njihovo pot. Dobro ve, da se človeški naravi ta pot upira, nesprejemljiva je tako zanj kot za tiste, ki jih ima rad. Zaveda se, da njegovim učencem veliko pomeni njegova bližina. Kako naj jim sedaj spregovori o trpljenju, ki ga neizbežno čaka? K temu sicer doda oznanilo vstajenja, toda obstaja nevarnost, da beseda o trpljenju to oznanilo preglasi. Še več, kako naj svoje učence nagovori, da je odpoved sebi in sprejetje križa neizogibna pot odrešenja tudi zanje? Vse to je mogoče le v globokem notranjem miru, s katerim je Jezus vstopal v ta dialog, potem ko je vse to sam sprejel iz Očetovih rok. S tem je tudi pokazal, kako je mogoče sprejeti in hoditi to pot odpovedi in križa. Spet le tako, da v globokem molitvenem odnosu z Očetom tudi mi vse to sprejmemo iz njegovih rok. Potem ni več pomembno vprašanje, kdo smo v očeh bližnjih, pač pa le še, kako nas gleda Oče in kakšno poslanstvo nam je zaupal. 

Skrivnost križa je globoko doumel sv. Janez Vianney (1787–1859), ki je v neki pridigi rekel: »Križ je najbolj učena knjiga, ki jo moremo brati. Tisti, ki te knjige ne poznajo, so nevedni, četudi poznajo vse druge knjige. Resnično učeni so samo tisti, ki to knjigo ljubijo, jo vprašajo za nasvet, ji pridejo do dna. Čim več smo v njeni šoli, tem bolj hočemo v njej ostati.«