Bogati mladenič

   Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga sámega. Zapovedi poznaš: ‚Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne utrgavaj, spoštuj očeta in mater.‘« Ta mu je odgovoril: »Učenik, vse to sem spolnjeval od mladosti.« Jezus ga je pogledal in vzljubil ter mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ta pa se je ob tej besedi užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje.

   In Jezus je pogledal naokoli ter svojim učencem rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v božje kraljestvo!« Ob teh njegovih besedah so učenci ostrmeli. Jezus pa zopet spregovori in jim reče: »Otroci, kako težko je priti v božje kraljestvo! Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« Ti so se silno čudili in so med seboj govorili: »Kdo se more tedaj rešiti?« Jezus se ozre vanje in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče.«

Mr 10,17-27

NE NAVEZUJMO SVOJEGA SRCA NA BOGASTVO

   Svet je mikaven in veliki plakati kar vabijo k zapravljanju. Človekove oči so nenasitne in zato, čim več vidimo, tem več bi radi imeli. Ta želja po posedovanju postane strast, ko se nismo sposobni več nobeni stvari odpovedati. Zato je Jezus rekel: »Kako težko bo bogataš prišel v nebeško kraljestvo!« Bogastvo samo po sebi ni nič slabega, a hudo je, ker mnoge zaslepi, da vidijo le sebe, njihove roke samo grabijo, niso pa pripravljeni deliti. »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« je bogat mladenič vprašal Jezusa. Danes bi mladostnik svoje vprašanje formuliral drugače: »Kaj naj naredim, da bom srečen?« Na večno življenje skoraj nihče ne misli, vsakdo hoče biti srečen, zadovoljen in bogat že sedaj. To pomeni, da je naša pamet zelo kratka in vidimo samo trenutno korist. Ker vedno hitimo, nimamo časa razmišljati o tem, kakšno vrednost ima naše življenje. Jezus pa tudi nam odgovarja enako, kot mladeniču: »Spolnjuj zapovedi!«

   Kdo ne bi hotel biti pameten? Vsakdo se po svoje trudi, da bi obvladal samega sebe in svet okrog sebe. Žal modrost zamenjujemo s tem, kar nam trenutno koristi. Marsikdo je modrost pomešal s sebičnostjo in sedaj več ne ve, kdaj samemu sebi koristi in kdaj si škoduje. Prava modrost pa je dar od zgoraj: Treba si jo je izmoliti in biti Bogu hvaležen za vse, kar si postal in kar imaš. Pisatelj knjige Modrosti (7,7-11) hvali modrost in jo ceni bolj kot katere koli zaklade tega sveta. Postavlja jo celo nad zdravje in telesno lepoto. Kajti če imamo modrost, imamo vse. Modrost je bila cenjena nekoč in je cenjena tudi danes. Biti moder pomeni živeti po načelih zdrave pameti, ko so skladni med seboj telo, duša in duh. To ravnotežje pa težko vzdržujemo sami. Potrebna nam je Božja milost, ki nam daje moč za pravilno odločanje.

   Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (4,12-13) govori: »Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč.« Božja beseda je živa in dejavna tudi danes. Pred njo se ni mogoče sprenevedati in si izmišljevati izgovorov. Koga Božja beseda zadene, se mora odločiti: za krepost ali greh, za dobroto ali zlo, za Boga ali proti njemu. Zato je treba Božjo besedo brati in o njej premišljevati, da bi odkrili, kaj nam Bog sporoča. Bog nam vedno govori, vendar je treba utihniti in slišati njegov glas.

   Evangelij po Marku (10,17-30) nam spregovori o nevarnosti bogastva. Mladenič želi storiti nekaj več, ne le izpolnjevati zapovedi, toda Jezusov predlog: »Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim,« je zanj preveč. Mladenič je odšel žalosten, ker se ni znal odpovedati svojemu bogastvu. Nanj je bil navezan. Bogastvo pomeni status, ki človeka povzdigne, pomeni tudi varnost, saj s svojim denarjem lahko človek doseže skoraj vse. Zato se je tako težko odpovedati bogastvu. Sicer bogastvo samo po sebi ni nič slabega, če ga znamo pravilno uporabljati. Zavedati se moramo, da nam je vse podarjeno in zato smo svoje dobrine dolžni deliti s pomoči potrebnimi. Ker si preveč lastimo svoje premoženje in se čutimo zaslužni zanj, se toliko težje ločimo od svojih stvari in denarja. Ljudje lahko kaj hitro podležemo zmotnemu mišljenju, da je blagostanje odvisno od materialnih sredstev, ki jih imamo ali si jih želimo imeti. Ko pride posredi denar, se nam mir kaj hitro skali. Namesto, da bi živeli preprosto in zadovoljno življenje, nam postane bistvo živeti bogato in razkošno. Jezus nima nič proti bogastvu, a bogastvo zanj ni bistveno. Na nek način se mu je potrebno odpovedati zato, da nas ideja o njem ne obsede in lahko zaživimo svobodno. Bogastvo ni samo v denarju, včasih se skriva tudi v močnem nesvobodnem mnenju, predsodkih, lastnem prav, nacionalizmu, osebnem prestižu. Ali zaznavamo, kaj je tisto bogastvo, ki nam jemlje svobodo in mirno vest? Šele tisti, ki sprejme življenje v vsej preprostosti, je zares živ. Jezus dela tako in se ne oklepa iluzij, ki jih ponuja bogastvo, temveč kot del življenja sprejme celo smrt. Kdor se nauči tako živeti, si je nabral zaklad v nebesih, kar pomeni večno življenje. To se sliši kot neizmerno težko; kdo se sploh lahko reši? Kar ni mogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu, ki je edini dober in usmiljen. Naj nam Gospod pomaga, da bi znali prav živeti in pravilno uporabljati materialne dobrine, ki so nam dane. Naj nas ne skrbi za življenje, kajti Bog nam ga daje v obilju in skrbi za nas.